slikanica pekarna mišmaš svetlane makarovič kot sodobna pravljica

Slika 22: Župan Bajso
Pred očmi ljudi se kruh spremeni v kamen, Mišmaš pa kar naenkrat izgine. Nikjer ga ne
najdejo. Klet je zapuščena. »Vse je bilo zavešeno s pajčevinami, v kotu so stale ruševine
krušne peči, vse tiho, vse temno in zapuščeno, v debeli plasti prahu niti stopinje ... Le s
stropa je tiho kapljala voda.« (Makarovič 1986: 18) Ilustracija ustreza opisu prostora.
Besedilo in slika sta v tem primeru v simetrični interakciji.
Nekje daleč na koncu vlažne, temačne soteske, leži majhen, zanikrn kraj, ki niti imena nima več.
Ob razdrapani, blatni cesti se valjajo kupi smeti in odpadkov, pa jih nihče ne pobere. Čemu tudi –
vaščani so prav tako umazani in zanemarjeni kot njihov kraj. Mrko zro izpod čela in edino veselje,
ki ga poznajo, je šilce smrdlivega žganja. Ob kalnem potoku, kjer se kopljejo le krastače, stoji star,
razpadajoč mlin. /.../ Kruh jim peče Kurji pek, pa še s psovkami jim ga zabeli. /.../ In če vprašate
vaščane, ali jim je od nekdaj pekel kruh Kurji pek, bodo rekli: - I, seveda, kdo pa drug. In ničesar
se ne spominjajo. Ali pa se nočejo spominjati ... (Makarovič 1986: 20)
Tu se čas premakne, kar pa ni eksplicitno povedano. Govori o zanemarjenih ljudeh, ki
so vsi propadli, vas nima niti imena. Tu avtorica kratek čas uporablja dubitativno
modalnost. Izvemo, da je to ista vas, ker pove, da jim Kurji pek peče kruh. Ilustracija
prikazuje zanemarjene ljudi in polno smeti po tleh. Besedilo in ilustracija se
dopolnjujeta.
49