slikanica pekarna mišmaš svetlane makarovič kot sodobna pravljica

Slika 14: Jedrt razlaga o Mišmaševi skrivnosti
Zadnja stran ima besedilo, na ilustraciji je kruh. Ilustracija nič ne pove o dogajanju,
negativni prostor. Besedilo piše o tem, da ljudje nikoli več niso videli Mišmaša.
Avtorica pa je našla pekrano, kjer je pek čisto podoben Mišmašu.
Na koncu se pojavi dubitativna modalnost, saj ne vemo, ali je pek, ki ga je avtorica
srečala res Mišmaš ali ne. O tem se bralci odločimo sami.
8.1.2 Slikanica z ilustracijami Svetlane Makarovič
V drugi izdaji (1986) je interakcija med besedo in sliko prav tako simetrična,
komplementarna ter stopnjevana (avtorica našteva različne vrste kruha, česar na
ilustracijah ne vidimo). Ilustracije v slikanici so razporejene simetrično – na levi strani
je besedilo, na desni ilustracija, ki se ujema z besedilom. Besedila je v primerjavi z
ilustracijami več.
Prizorišče je večinoma zunanje, večkrat pa se pojavlja tudi negativni prostor. Pogleda
od daleč v tej izdaji ni. V nasprotju s prvo izdajo je tu vas imenovana (Mišja vas).
Prevladujejo vizualni »opisi«. Verbalno je bolj natančno opisan le pek Mišmaš. Opis se
malo razlikuje od opisa v prvi izdaji slikanice.
Pek Mišmaš je bil kaj nenavaden človek. Nihče ni vedel, odkod se je vzel, govoril je malo, z
nikomer se ni družil in nikoli ni vstopil v tujo hišo, pa če so ga še tako vabili. Temne, živahne oči
je imel, pa brčice, pod katerimi mu je vedno igral nasmešek – na vso moč je bil podoben škratu –
in čisto lahko, da je to tudi zares bil. (Makarovič 1986: 2)
43