slikanica pekarna mišmaš svetlane makarovič kot sodobna pravljica

Njene pravljice so namenjene tako otrokom kot odraslim. Otroci se ob pravljici
zabavajo, uživajo v razgibanem in vznemirljivem dogajanu ter dobrem humorju,
odraslim pa pomagajo ohranjati vero v lepo. Pravljice so drugačne, saj se v njih pojavlja
samosvoj tip in način govorice. So čustveno bogate, vedno računajo na otrokovo
dojemanje v mejah njegove izkušnje. S svojimi deli za otroke je Svetlana Makarovič
dokazala, »da pravljica kot književna zvrst, čeprav s specifično obliko, lahko izrazi širše
prostore življenja, saj združuje v sebi fantastičnost ljudske umetnine, preprostost,
jedrnatost in jasnost klasične pravljice pa bogastvo tem in vsebin iz sodobnega
življenja.« (Idrizović 1983: 18–19) V pravljičnem svetu ubesedi in problematizira
temeljne bivanjske teme in odnose, ki so izraženi skozi vaško pokrajino, v živalskih
pravljicah pa je okolje narava, gozd, jase. Prav živalske pravljice so njena najpogostejša
tema, poleg tega pa še pravljice z izvirnim glavnim mitološkim literarnim likom ter
fantastične pripovedi.
O pravljicah kot umetniških delih je povedala:
V vsaki umetnini je košček teme. Mislim, da je zelo malo umetnin, ki samo veselo vriskajo. Kdor
ni bil nikoli ranjen, tudi ne bo znal v resnici veselo pristno vriskat. Kdor ne pozna bolečine, mu ni
dano, da bi bil zares kdaj radosten, ker ne pozna cene za radost. Isto je v pravljicah. Ne obstajajo
pravljice, ki bi bile umetnine, na da bi imele kaplje grenkobe. (Naglas 2011: 5)
Njena otroška in mladinska dela dosežejo vrh v pravljicah Sapramiška, Pekarna
Mišmaš, Škrat Kuzma dobi nagrado ter fantastičnih pripovedih Kosovirja na leteči žlici
in Kam pa kam, kosovirja? Njena dela so prevedena v številne jezike, je ena izmed
najbolj pravajanih slovenskih avtoric.
Prejela je številne nagrade. Leta 1976 je dobila nagrado Prešernovega sklada, leta 1994
Jenkovo nagrado, leta 2000 Prešernovo nagrado (ki jo je zavrnila), letos pa Levstikovo
nagrado za življensko delo. Je tudi častna meščanka Ljubljane.
4.1 Živalska pravljica Svetlane Makarovič
Saksida (Pogačnik, J., Borovnik, S. idr. 2001) pravi, da v opusu Svetlane Makarovič
prevladujejo živali, zato velja za najpomembnejšo ustvarjalko živalske pravljice.
Živalska pravljica ni pravladujoča oblika resničnostne proze; težko jo je ločevati od
kratkih sodobnih zgodb oziroma živalskih zgodb. Poleg Svetlane Makarovič spadajo
med živalske pravljice le še pravljice Kajetana Koviča in Frančka Rudolfa.
28