Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

Zdravniki v prostem času
Pretekla leta
vrezala so brazde
Pretekla leta vrezala so brazde
v njih zasejani so spomini sreče,
vklesane tudi ure so boleče.
Razpri oči, ozri se v temnem gaju
spomina svojega: izkoplji srečo,
pozabi uro sleherno skelečo.
Razprte roke trepetajo v vetru
bojazni, da bi sreča se izgubila,
pretekla senca znova se razkrila.
Gotovost naj prežene vso bojazen
in upanje naj znova odpira vrata
da se vsakdanjost vrne vsa bogata.
Radi bi v neznani svet
odraslih
Kot mladi radi bi
v neznani svet
odraslih vendarle
čim prej stopili,
saj nismo se še naučili
o sprenevedanjih zahrbtnih,
trhlih temeljih stremuštva,
nečistih igrah,
razum meglijo,
um in čustva.
Šele tedaj bi se vrnili
v pretekli preživeli
krhki čas otroštva,
naivno upali in verovali,
da vse življenje bomo
mirno spali.
Zakaj te ni
Zakaj te ni v tem osamelem kraju,
zakaj te ni, ko tu vse prekipeva
v življenju, ki ne najdeš mu odmeva,
ko radost zbira v sončnih se bregovih,
bregovih sonca svetlega odseva.
Le kje se izgubljaš ti v temini sanj,
le kje lasje vihrajo polni sreče,
ki nudijo jo tujim vsem rokam,
ki se stegujejo po njih hlepeče.
Poljubi me, da to ne bodo sanje,
objemi obraz, okusi ga kot čašo,
vsa žejna ga objemi v roke sreče,
vsa žejna hlastno ga izpij do dna.
Tvoj je nasmeh
široko rodno polje
Tvoj je nasmeh široko rodno polje,
med razori je ajde bela cesta,
ki vodi vse do prvih ulic mesta
in do ljudi, ki židane so volje.
Jutranja rosa ti v očeh leskeče,
nemirni sen izmije, nočne more,
zbistri razum in misli že do zore,
v pričakovanju ti srce trepeče.
Utihnile so lastovke pomladi,
končan korak v kostanjevih plodovih,
kališče naju srečanj je zamrlo,
utrta pota sence so prekrile.
In upajmo, da bodo se vrnile,
ko hlad in sneg preideta v toplino,
ko spet občutil tvojo bom milino
in zbližajo nas sredotežne sile.
Že obledele so dlani,
toplina njihova zgineva
v pretekli čas,
le za okras
ostal nam je spomin.
Zaprte dveri so
pričakovanja
in z njimi sanja,
ki z nami je živela.
V ljubezni ni
profesorjev,
v ljubezni smo enaki,
lahko presrečni uživamo,
lahko pa smo bedaki,
v ljubezni vedno vajenci,
kaj šele pomočniki,
izkušnje so že dobra stvar,
a slabi so vodniki.
Tudi če so sence,
mora biti sonce,
tudi če vihar je,
pride do svežine,
kjer so bolečine,
z nežno roko mine.
Ujet sem v kletko,
ki ji ni izhoda,
sem me zvabila
stara je zabloda,
uklenjena so
moja hrepenenja.
Vrat in poti iz nje
ne najdem
tvoja ljubezen
ključ je do življenja.
Tako boleča je milina
obraza tvojega,
čeprav je daleč od oči,
je meni vžgan
za živ spomin.
Tako je kruta ta tišina,
besed praznina.
In če spozabiš se
z besedo,
trenutki raja se rode,
prebiram znova jih
in znova,
da se trenutki ponove.
Ko bi bile
vse knjige polne
resnic preprostih,
ki jih trosiš,
prebral bi vse,
od a do že.
Studenec sem ugledal
tihe sreče,
postal sem,
da odžejam se
ljubezni.
Obudil v meni je
strasti bolezni.
Mineval dan je,
želje koprneče
iz mene vrele so.
Ah, to so sanje,
ne morem žal se več
vrniti vanje.
Ruj rdeči
več ne zeleni,
odmrl je
z jesenjo časa,
kamniti svet
bo brez okrasa.
110 Revija ISIS - Februar 2013