Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

Kolesarjenje ob Donavi –
od Dunaja do Beograda
Pavle Košorok
Raziskovanje tujih krajev se mi vedno zdi najbolj zanimivo
takrat, kadar se moram za to potruditi. Kolesarska potepanja
s prijatelji so zato vsako leto izziv. Del kolesarjenja ob Donavi
od Passaua do Dunaja smo pred nekaj leti že zaključili,
zato smo lani julija sklenili, da po tej poti raziskujemo naprej.
Po pripravah in zbiranju gradiva smo se odpravili na pot. Na
poti do Dunaja smo naredili ovinek in se ustavili v Železnem
(Eisenstadt), kjer je pri grofu Esterhaziju dolga leta služboval
skladatelj Joseph Hayden. Tudi ta del Avstrije je bil pridobljen
s plebiscitom, sicer je bil prej del Madžarske. Danes je
povsem avstrijski. Očara pa spomin na skladatelja, ki smo ga
lahko občudovali na več mestih, z zelo zanimivo zgodbo pa se
je pojavil še kasneje na naši poti.
Naša kolesa smo raztovorili v parku, ki se drži zabaviščnega
predela Prater, in po sprehajalnih poteh odkolesarili do centra
Dunaja, prav do Štefanove cerkve, kjer smo pred osmimi leti
končali. Kavica in sacher torta sta bili začetno gorivo za start. Kar
naenkrat nas je pot zanesla v naravo, med male kraje. Ker smo
startali bolj pozno, smo prespali še v Avstriji, še zlasti ker je na
poti do tromeje z Madžarsko in Slovaško veliko zanimivosti. Zanimivo
je podeželsko mesto Hainburg, ki je bilo močno utrjeno.
V času, ko so Turki osvojili Madžarsko, so po Donavi nakopičili
svoje sile za osvojitev Dunaja. Prav v Hainburgu ohranjajo
spomin na turški pogrom, ki ga je preživelo le nekaj meščanov,
med njimi ded skladatelja Haydna. Kljub pogostim poskusom,
da bi osvojili Dunaj, Turkom to vendar ni uspelo. Verjetno je prav
po teh poteh prišel na pomoč Jan Sobiesky. Turško prodiranje
v Evropo se je tako ustavilo. Preden smo zapustili Avstrijo, smo
se še enkrat srečali z zgodovino, izkopanine in ohranjeni ostanki
rimskega mesta Carnuntuma pričajo še o nekdanji rimski moči.
Na tem mestu se je rimski cesar in filozof Mark Avrelij bojeval z
Markomani in menda v teh krajih tudi umrl.
Srečanje z Bratislavo je bilo zares prisrčno. Poseben čar je dalo
obisku prečkanje veličastnega mostu čez Donavo. Mesto se
začne takoj na koncu mostu. Staro mesto močno spominja na
Ljubljano. Spominjam se svojega obiska pred leti. Razen starih
stavb ga skoraj ni moč spoznati. Na mnogih mestih je postavljeno
veliko obeležij in skulptur, ki govorijo o ljudeh in dogodkih,
ki so bili pomembni za Slovake in kar jih, morda še bolj kot nas
Slovence, navdaja s ponosom. Pot iz Bratislave smo nadaljevali
po nasipu Donave, kjer je pot asfaltirana in urejena za kolesarje,
tekače in rolkarje, tako da se res ni treba bati prometa. Pot smo
nadaljevali po levem bregu Donave in se s tem za dolgo časa
izognili Madžarski. Sledili smo nasipu ob akumulacijskem jezeru,
ki je nastalo ob postavitvi elektrarne in zapornic na Donavi
v kraju Gabčikovo. Iskali smo primerno prenočišče in najprej
Zdravniki v prostem času
potešili lakoto v prijazni »čardi«. Ker smo bili dobri gostje, so
nam z veseljem dovolili, da parkiramo in prespimo kar pri njih,
čeprav so čez noč gostišče zaprli.
Kolesarili smo naprej, do slovaškega mesta Komarno, ki ima
podobno kot Nova Gorica drugo polovico na madžarski strani.
Želeli smo nadaljevati pot do Estergoma po Madžarski in
prečkali star most, na katerem je še vse tako, kot v socialističnih
časih: ostanki starih mejnih stavb, ki sicer ne delujejo več, še
vedno pa živahno obratujejo menjalnice denarja, saj so Slovaki
že evro dežela, Madžari pa še ne. Prav tu nas je močno namočil
dež in ker smo se peljali mimo table »toplice«, smo soglasno
sledili smerokazu. V njihovem kampu smo parkirali in se dobro
uro greli v topli vodi. Posebno veselje zjutraj je bil zajtrk s
svežimi žemljicami iz bližnje pekarne. Deževni dan v Komarnem
je bil edini slab dan na poti. Že naslednji dan smo prispeli
do Estergoma, ki pomeni za Madžare nekaj takega kot Gospa
sveta za Slovence. V času večje samostojnosti v okviru Avstro-
Ogrske so tu na visoki skali nad Donavo zgradili res veličastno
svetišče, ki je sedež njihove nacionalne cerkve. Do Budimpešte
je bilo treba malo pohiteti, vendar je bil dan dovolj. Spotoma
smo naredili postanek v Višegradu, starem madžarskem kraljevem
mestu, in v Szentendreju, kjer živijo potomci Srbov, ki so
pribežali pred Turki. Posebej zvesto negujejo svojo pravoslavno
tradicijo in kar dobro živijo od turizma.
Budimpešta je bila posebno doživetje, ker nas je pričakala kolegica,
zdravnica dr. Eva Csatar, s katero me veže dolgoletno strokovno
sodelovanje in tudi pravo prijateljstvo. Na svojem domu
nam je pripravila prijazno večerjo, naslednji dan pa sta nam z
Začetek na Dunaju.
Revija ISIS - Februar 2013
97