Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

Kako do socialnega
zdravstva – z ubijanjem
ali razvijanjem medicine
Alojz Ihan
V socializmu me je vedno zbodlo, ko so politiki govorili
o zdravstvu kot o porabi in o strošku, podobno kot o
vojski, javni upravi, šolstvu. Takrat sem kot nadebudni
medicinec skušal najti logične razloge, zakaj je frizer s
škarjami v roki »proizvodnja in gospodarstvo«, in enako
tudi veterinar, ki s škarjami v roki pomaga mojemu psu;
in kaj oba omenjena tako bistveno loči od kirurga, da
njegove škarje nenadoma iz proizvodnje in ustvarjanja
dodane vrednosti postanejo poraba in strošek. Pa v
končni fazi vsi trije nekaj strižejo in tisto striženje pride
zelo prav ljudem, ki to potrebujejo, pa ne znajo sami.
Nekdo, ki zna, naredi uslugo nekomu, ki tisto potrebuje.
V ruralni skupnosti se taka usluga povrne s protiuslugo,
v organizirani družbi pa za to obstaja denar, njegov
pretok pa je definicija tržne – gospodarske dejavnosti.
In zakaj zdravstvo ni gospodarska dejavnost Saj je.
Zdravstvena dejavnost (industrija) je med najhitreje
rastočimi gospodarskimi dejavnostmi. Potrebe po
zdravstvenih storitvah rastejo in bodo zaradi daljšanja
povprečne življenjske dobe in razširjenega interesa po
dolgoživosti rasle s 5- do 10-odstotno letno stopnjo.
Brez finančnih omejitev s strani politike pa bi
Zavodnik
zdravstvena industrija lahko ob naraščajočih zdravstvenih
potrebah ljudi ustvarila trg z 20- ali 30-odstotno
letno rastjo.
Kar bi že na srednji rok privedlo do neznosnih zdravstvenih
stroškov v državah, ki bi v to šle. In do stroškovne
nekonkurenčnosti glede na ostale države. Tu ne
igra vloge vprašanje, ali je zdravstvo organizirano kot
javna (proračunska) dejavnost ali kot povsem odprta
gospodarska dejavnost. Grobo rečeno, si niti povprečen
Nemec, niti Američan, niti Slovenec ne morejo privoščiti
tisočdolarskega mesečnega stroška za zdravstvo,
če povprečen Kitajec ali Rus ali Indijec porabijo manj
kot dvajset dolarjev. Ker za tako razliko od globalizacije
obubožani zahodnjaki nimamo več nikakršne gospodarske
osnove.
Kako zavirati razvoj zdravstva
– z državo ali s trgom
Pravo vprašanje o zdravstvu torej ni vprašanje zasebnih
ali javnih izvajalcev storitev. To je povsem postransko
tehnično vprašanje kupca zdravstvenih storitev (proračuna
ali tržne zavarovalnice), ko se pogaja za optimalno
razmerje med ceno in storitvijo. Zdravstvo ima tako
standardizirane storitve, da vsak priseben kupec zelo
lahko izbere tistega, ki isto stvar naredi ceneje. Seveda,
če ima kupec preveč denarja (arabski šejk ali kak
socialistični birokrat brez odgovornosti), je neracionalnost
logična posledica. Ko zmanjka denarja, pa nujno
sledijo premiki v racionalnost upravljanja s solidarno
(javno) zdravstveno porabo na eni strani, in upravljanje
z zdravstveno dejavnostjo kot gospodarsko panogo na
drugi strani. Oboje pa mora izhajati iz razumevanja,
kaj je javno (solidarno) zdravstvo, kaj pa je zdravstvena
dejavnost kot specifična industrija.
Inertnost urejevanja našega zdravstvenega sistema izhaja
prav iz tega, ker zaradi svoje socialistične zgodovine
ne razumemo razlogov, zakaj je pri nas (in nasploh po
Evropi) zdravstvo uvrščeno med javne službe. Ne zato,
ker bi bilo podobno umetnosti ali znanosti v tem, da
ni dovolj privatnih kupcev za njegove produkte in torej
»ni tržno«. Prav obratno, zdravstvo je javna služba zato,
ker je potencialno preveč tržna dejavnost – ljudje ga
življenjsko nujno potrebujejo in so v primeru nuje za
Revija ISIS - Februar 2013
113