Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

Zdr avstvo
Tržiču, Šentvidu, Cerkljah ob Krki, Rogatcu, Murski Soboti in
Rakeku. Sprva so bile to skromne in izolirane ustanove, nanje pa
so »neprijazno« gledale bolnišnice, ki so se začele počutiti ogrožene.
Uspehi zdravstvenih domov so bili hitro vidni. V zdravstvenih
domovih, četudi so bili prvenstveno namenjeni preventivni
medicini, je potekala povezana dejavnost preventive, kurative in
socialne medicine. Izboljševale so se higienske razmere ter zdravstveno
stanje prebivalstva, nalezljive bolezni so postajale redkejše.
Upadala je splošna umrljivost. Predavateljica je izpostavila tudi
vlogo Higienskega zavoda v Ljubljani, ki je v 20 letih do druge
svetovne vojne ustanovil skoraj 30 različnih ustanov. Pri tem se je
kot organizator, raziskovalec, prosvetitelj, pedagog ter strokovni
in poljudnoznanstveni pisec odlikoval zlasti dr. Ivo Pirc, ki ga
imamo upravičeno za utemeljitelja javnega zdravstva na Slovenskem.
ZD je bil verjetno ena najbolj inovativnih idej in eden
največjih uspehov tedanjega zdravstva, saj je premaknil središče
zanimanja od konkretnega bolnika, ki je uspel priti do zdravnika,
na skupine prebivalstva in njihove najbolj žgoče probleme.
Stane Frim iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je v
prispevku »Financiranje in vloga zdravstvenih domov v pogojih
izostrenega finančnega poslovanja« govoril o pomenu in zagatah
financiranja zdravstvenih domov za zdravje prebivalstva. Ob tem
je izpostavil vse težje pogoje delovanja ZD ter nekatere povezane
probleme, npr. financiranje na osnovi enotnih kadrovskih in
vrednostnih standardov; uvajanje zasebne zdravstvene dejavnosti
na osnovi podeljevanja koncesij; vračanje programov v okrilje
ZD po upokojitvi zasebnikov; nižanje deleža sredstev za osnovno
varstvo v skupnih sredstvih in zagotavljanje nosilcev zdravstvenih
programov; širitve programov na območjih z visokim prirastom
prebivalcev; uvedbo referenčnih ambulant (največja sprememba v
smeri krepitve osnovnega zdravstvenega varstva).
S to problematiko je nadaljeval Metod Mezek iz Združenja
zdravstvenih zavodov Slovenije v prispevku »Vse težji pogoji
poslovanja zdravstvenih domov«. Orisal je stare izgube, ki jih
ima v poslovnih knjigah konec leta 2011 ena četrtina ZD oz.
14 ZD in so konec leta 2011 znašale 1,1 milijona evrov. Za leto
2012 pa 27 ZD ocenjuje, da bo izguba znašala 1 milijon evrov. Iz
analize poslovanja I–IX 2012 izhaja, da deleži ocenjene izgube
ZD za leto 2012 niso visoki (razen morda 4 ZD, ki imajo celo do
5-odstotni delež). Končal je s predlogi Združenja zdravstvenih
zavodov Slovenije za izboljšanje sedanjega položaja. Npr. prenos
dela pooblastil, ki se nanašajo na razpis specializacij (smeri in
števila specializantov), na Ministrstvo za zdravje oz. na Združenje
zdravstvenih zavodov Slovenije; občutno višje vrednotenje
dela specialistov družinske medicine; oblikovanje dodatka za delo
v ruralnem okolju (ruralne ambulante) in znižanje glavarine v
ruralnih območjih. Predvsem pa je potrebno v novi zdravstveni
zakonodaji ustrezno opredeliti usmeritev v preventivo in v primarni
nivo zdravstvenega varstva.
Marijan Ivanuša, vodja pisarne Svetovne zdravstvene organizacije,
Slovenija, je v prispevku »Zdravje za vse in primarno
zdravstveno varstvo« z zaskrbljenostjo navajal vprašanja glede
udejanjanja sprejete deklaracije iz Alma Ate pred več kot
tridesetimi leti, ko so se države sveta odločile, da svoje zdravstvene
politike usmerijo v osnovno zdravstveno dejavnost. Kljub
deklarativnim pozivom in zavezanosti k tej strategiji se premiki
v tej smeri dogajajo prepočasi. To je bil razlog, da je Svetovna
zdravstvena organizacija (SZO) leta 2008 izdala novo priporočilo,
ki znova poziva države, da osnovni zdravstveni dejavnosti posvetijo
večjo pozornost in da svojo zdravstveno politiko preusmerijo
k zagotavljanju zdravstvenega varstva na osnovni ravni. Primarno
mora država skrbeti za celovito zdravje svojih prebivalcev. To je
socialni in politični cilj, za katerega naj si ne bi prizadeval samo
zdravstveni sektor, temveč vsi družbeni sektorji. Večsektorsko sodelovanje
pa je najlažje izvedljivo prav na lokalni ravni. Primarno
zdravstvo prinaša manj hospitalizacij, manj specialističnega in
urgentnega zdravljenja, večje zadovoljstvo bolnikov, manj nesorazmernih
obravnav oz. prekomernega zdravljenja ter učinkovito
koriščenje razpoložljivih virov. Z dokazi podprto primarno zdravstvo
se najlažje odziva na potrebe prebivalstva, zagotavlja največjo
pravičnost v dostopu do zdravstvene pomoči, omogoča izvajanje
celostne javnozdravstvene politike in je ekonomsko učinkovito.
Biserka Simčič z Ministrstva za zdravje RS je v prispevku
»Kakovost in varnost v sistemu zdravstvenega varstva«
prikazala pogled Ministrstva za zdravje na to problematiko.
V zadnjih dveh desetletjih se je področje kakovosti in varnosti
zdravstvene obravnave po vsem svetu uveljavilo kot prioriteta na
področju zdravstva. V številnih evropskih državah so vzpostavili
sisteme spremljanja varnostnih incidentov, kazalnikov kakovosti
zdravstvene obravnave ter priporočila za ukrepanje, z namenom
izboljšanja izidov zdravljenja. Tudi v Sloveniji je ukrepanje na
tem področju nujno, zato so na Ministrstvu za zdravje oblikovali
Nacionalno strategijo za kakovost in varnost v zdravstvu.
Dušan Nolimal z Inštituta za varovanje zdravja RS se je v
prispevku »Epidemiološka raziskovanja za uporabo v primarnem
zdravstvu« zavzel za večje povezovanje med raziskovalci, političnimi
odločevalci in praktiki v primarnem zdravstvu. Nekateri
strokovnajki menijo, da se prav pomanjkljiv prenos in uporaba
epidemioloških znanj iz raziskovanja v politiko in prakso lahko
kaže v kroničnih težavah ZD. Prisotne so številne ovire, ki zmanjšujejo
ali preprečujejo uporabo raziskovanja v procesih oblikovanja
politike, kot npr.: ideološki problemi in odsotnost ustrezne
politične volje; zgodovinsko ločevanje med raziskovalci, oblikovalci
politike, administratorji, menedžerji, izvajalci zdravstvenega varstva.
Način, kako se (epidemiološki) znanstvenoraziskovalni dokazi
kombinirajo z drugimi oblikami informacij, naj bi bil ključ za
razumevanje pomena in uporabe dokazov pri oblikovanju politike
in programov primarnega zdravstva. Postopno se uveljavljajo
posamezniki in institucije, ki zmorejo na ustrezen način prevesti
in posredovati raziskovalne izsledke političnim odločevalcem. Ti
strokovnjaki igrajo nekakšno vmesno vlogo med posredovanjem
znanja oz. raziskovanjem ter politiko in prakso. So nujni in za zdaj
marsikje še manjkajoči člen med utemeljevanjem in izvedbo. Gre
za strokovnjake, ki so dovolj strokovno izobraženi in seznanjeni s
problematiko primarnega zdravstva, hkrati pa dobro razumejo procese
političnega in menedžerskega odločanja. Na področju politike
primarnega zdravstva bi to pomenilo zapolnjevanje vrzeli znotraj
procesov (epidemiološkega) raziskovanja v primarnem zdravstvu,
uporabe raziskovalnih izsledkov in uveljavljanja z dokazi podprtega
ukrepanja v primarnem zdravstvu.
Revija ISIS - Februar 2013
21