odpri - Zveza društev diabetikov Slovenije

RUBRIKAPrehrana sladkornega bolnika in hujšanjeKaj nas motivira za spremembe?® Tina KraljO povezavi med sladkorno boleznijo tipa 2 in hujšanjem je težko napisati kaj novega. Pravzaprav je težko napisativsem znana dejstva, ne bi ponavljali že tisočkrat slišane besedne zveze, tudi celotne povedi. Živimo v dobiepidemije čezmerne teže in debelosti. Živimo v dobi epidemije sladkorne bolezni tipa 2. Živimo v dobi, ko lahkosami oboje preprečimo oziroma sladkorno bolezen z vsemi zapleti, ki jih prinaša, vsaj odrivamo v prihodnost.V resnici gre za nekaj preprostih pravil in samodiscipline. Zakaj smo torej neuspešni?Tako se sprašuje tudi višja med.sestra edukatorka Mateja TomažinŠporar, ki v okviru ambulante zadiabetes Interne klinike Univerzitetnegakliničnega centra Ljubljanaže dve desetletji bolnikom skušapomagati tudi pri tovrstnih težavah.»Vedno se sprašuješ, kaj si delalnarobe, zakaj ni uspeha. Če se vsidrugi v timu potrudimo, svetujemo,pomagamo, in vendar ne gre …«Klinične smernice so jasne»Življenjski slog z zdravim načinomprehranjevanja, zadostno telesnodejavnostjo in primerno telesnomaso je osnovni ukrep v zdravljenjusladkorne bolezni tipa 2.Pri ljudeh z moteno toleranco zaglukozo primeren življenjski slog prepreči oziroma odložirazvoj sladkorne bolezni tipa 2.«»Bolnikom s sladkorno boleznijo tipa 2, ki so čezmerno težkiali debeli, svetujemo zmanjšati telesno maso za vsaj pet do10 odstotkov v šestih mesecih in nato vzdrževanje znižane telesnemase. Priporočimo življenjski slog, ki vključuje uživanjeprimerne hrane in zadostno telesno dejavnost.«Kot še lahko beremo v kliničnih smernicah za obravnavosladkorne bolezni tipa 2 pri odraslih, je prehranska anamnezanujna že ob prvem srečanju z novoodkritim bolnikom;anamneza in objektivni podatki o dosedanjem poteku boleznitako med drugim zajemajo bolnikove »prehranjevalnenavade, navade glede telesne dejavnosti, prehranski status,spreminjanje telesne teže, rast in razvoj v otroški in dobiodraščanja.«28 Sladkorna bolezenJULIJ 2011Višja medicinska sestra edukatorka Mateja TomažinŠporar, Klinični oddelek za endokrinologijo, diabetes inpresnovne bolezni, Interna klinika UKC Ljubljana:V resnici sploh ni treba veliko dela. Če novoodkritibolniki upoštevajo le osnovna priporočila o zdravemživljenjskem slogu na prvi zloženki, ki jim jo damo, se žepokaže učinek.foto: TINA KRALJKurikulum je jasenSlovenske medicinske sestre edukatorke so v okviru Sekcijemedicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v endokrinologiji(ki deluje v okviru Zbornice zdravstvene in babiškenege v Sloveniji) spomladi letos javnosti predstavile prvi kurikulumza edukacijo o oskrbi odraslih bolnikov s sladkornoboleznijo. V njem je sistematično zbran celoten nabor tem,ki naj jih slišijo ter predvsem razumejo in v svoje življenje vnesejosladkorni bolniki glede na razvoj njihove kronične bolezni.Prehranski sklopi so tako rekoč osnova, že pri razlagi, začim je zbolel, naj bi prav vsak sladkorni bolnik slišal, v kolikšnimeri so njegove težave, ki ga čez nekaj let lahko oslepijo,priključijo na dializo, ohromijoali ga prek kakšnega srčno-žilnegazapleta predčasno pošljejo v nepokretnost,pogosto kar takojšnjosmrt, povezane z njegovim slogomživljenja, predvsem načinom hranjenja.»Če bi vsi novoodkriti bolnikiupoštevali le najosnovnejše informacijeiz zloženke Kako in kaj najjem, da bo moj krvni sladkor nižji,ki jo uporabljamo pri predavanjiho zdravi prehrani z naslovom in kijo dobijo pri prvi edukaciji, bi pravvsak mimogrede odvrgel še kakšenkilogram. Dodajmo redno gibanje– pa čeprav sta to dva počasnakroga hoje okoli hiše ali bloka poobroku namesto takojšnjega počitkana kavču –, pa je rezultat še boljši. In vendar – tako rekočvsi bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2, s katerimi se srečamo,imajo vsaj nekoliko čezmerno telesno težo. Nekaterimuspe nekoliko shujšati, kar v resnici – bodimo odkriti – ni težko.Vzdrževati telesno težo in zdrav življenjski slog pa uspele redkim,« našteva izkušnje naša sogovornica, ki je kot predsednicazgoraj omenjene sekcije tudi sodelovala pri pripravikurikuluma.»Pa saj v resnici jem zelo malo!«»Najbolj zanimivo pri bolnikih, ki prihajajo s previsoko telesnotežo, je tako rekoč nujen odgovor, da 'jedo zelo malo,skoraj nič'. Ko greš odkrivat, kaj se skriva za njim, pa v dolgoletnipraksi lahko potrdim, da sta skoraj vedno poglavitnaproblema razporeditev obrokov in količina zaužite hrane.Pa seveda pomanjkanje gibanja,« pojasnjuje edukatorkaMateja Tomažin Šporar. Zakaj tolikšen razpon med očitno napačnimiprepričanji in dokazanimi dejstvi? »Najbrž tiči razlogv naši kulturi prehranjevanja. Zdi se, da se – pa ne le v Sloveniji,pravzaprav v svetovnem merilu – vse vrti okoli hranjenja.Pri tem sama ločim dve skupini bolnikov: tiste, ki jimhrana pomeni zelo veliko in ob njej uživajo, in druge, ki joimajo zgolj za preživetje. Ko prvim rečeš, da je treba določenoživilo nadomestiti s kakšnim drugim ali nekoliko zmanjšatidnevno količino zaužitega, se jim svet sesuje ...« In v tehprimerih, dodaja, se lahko vsi naokoli »trudimo, trudimo intrudimo, pa ne bo uspeha«. Ključna za uspeh je notranja motivacija.