lovek ni stvarnik tkanine - Društvo onkoloških bolnikov Slovenije

to, da se mu je `ivljenje spremenilo. Nikdar se ne ve,kakšna bo njegova usoda. To so hude stvari. Zato taknjiga pravi, da je dobro, da na koncu vsakega takegarazgovora vprašamo bolnika, kaj si je zapomnil izpogovora. Zelo pogosto bolnik pove nekaj drugegain ne tisto, kar si mu povedal. To se lahko zgodi izrazli~nih razlogov. Da je hotel to, kar je izvedel, izbrisatiiz svoje zavesti, ali pa da je bil prizadet zaradidiagnoze in prvega sre~anja z njo.PROSTOR - VE^EN PROBLEMS kolegi z Onkološkega inštituta na Evropskem kongresuonkoloških kirurgov v Švici, leta 1998.zdravljenju. Seveda pa bi bilo zelo narobe, ~e bi obalternativnem zdravljenju bolnik opustil medicinskozdravljenje. Zgolj alternativno zdravljenje pritumorjih seveda ni dovolj.Neko~ ste dejali, da je pomembno, da se na podro~juznanosti izra`amo z jasnimi besedami.Enako verjetno velja tudi v odnosu zdravnika dobolnika...To je izjemno pomembno. Na `alost nas na fakultetiin tudi kasneje v podiplomskem obdobju oumetnosti komunikacije z bolnikom ni u~il nih~e.Pred kratkim sem dobila v roke zanimivo knjigo znaslovom "Veš~ine komunikacije z bolniki." Glavnamisel te knjige je, da skuša zdravnik ponavadi bolnikurazlo`iti bolezen s svojega vidika. Bolnici recimopovemo, da ima bulo na prsih, da bomo naredili citološkopreiskavo, potem bomo bulo izrezali in pogledalipod mikroskopom. Vendar je vprašanje, ~e jeto tisto, kar jo skrbi. V primeru, ki ga navajam, jebolnica rekla, da jo skrbi le to, ~e bo citološka punkcijarazsula njene celice raka po telesu, da bi ji to škodovalo.Lahko se zgodi, da govorimo drug mimo drugega,zato je pametno, da bolnika vprašamo, kaj je njegovproblem, kaj ga skrbi. Nato mu pojasnimo našna~in gledanja na njegovo bolezen in kaj predlagamo.Pogosto se zgodi, da bolnik posluša, a ne sliši.Ne dojame tega, kar smo mu povedali, ker je prizadet,ker smo mu povedali diagnozo, ker se ni v`ivel vNa Onkološkem inštitutu ste `e skoraj štiridesetlet. Onkologija je v teh letih dosegla velik napredek,nekatere stvari pa se skoraj niso spremenile.Prostorske razmere so še vedno problem...To je res. Menim, da je to posledica tega, da je bilaleta 1962, ko sem prišla na inštitut, tu majhna ekipa.Vsi smo imeli veliko strokovnega dela in so nasvodilni v dr`avi morda premalo "slišali", ~eprav smose vsi zelo trudili z obveš~anjem in prepri~evanjempolitikov, javnosti in zdravnikov o prostorskih stiskahonkološkega inštituta. Najve~ je na tem podro~junaredila dolgoletna direktorica inštituta prof. dr.Bo`ena Ravnikar.V najnovejšem ~asu ka`e, da bo le prišlo do premikovna bolje in bo spet stekla gradnja novega inštituta,ki je zastala zaradi pomanjkanja denarja. Ministrstvoza zdravje pa tudi razume naše potrebe poopremi in nam skuša pomagati.Sedaj ste sicer upokojeni, kljub temu pa še vednoostajate tesno povezani z inštitutom.V pokoju sem tri leta, delam pa še na raziskovalnemin pedagoškem podro~ju. Z bolniki ne delamve~, razen s tistimi, ki so vklju~eni v raziskovalni projekt;to je z bolniki, ki imajo individualno terapijo,ker standardna ni ve~ u~inkovita.Sodelujem tudi v konziliju za obolenja š~itnice.Kar se strokovnega dela ti~e, sem se potrudila svojeznanje pravo~asno posredovati mlajšim kolegom kirurgomin upam, da me bodo v znanju presegli in vuvedli v onkologijo še veliko novega.Alenka Koporc11