lovek ni stvarnik tkanine - Društvo onkoloških bolnikov Slovenije

se najini roki zdru`ili. V njenih o~eh sem zagledalasolze in prose~ pogled. Nisem imela ~asa za premislek.Vzela sem robec, ji slano teko~ino obrisalain ji dala vedeti, da bom z njo, vse dokler bova skupaj.Strokovne pomo~i ji nisem mogla ponuditi,saj nisem usposobljena za to. Vedela pa sem, da~loveku v te`ki preizkušnji veliko ve~ pomeni stiskroke, spodbudna beseda in ob~utek za`elenosti.Razumeti z dušo, to je dar. Dati ~loveku tisto, karje v nas samih, ne okoli nas.^eprav sem komaj prišla z intenzivnega oddelka,pa sem globoko v sebi za~utila, da nekdo še boljpotrebuje pomo~. Svoje bole~ine sem pozabila injih zavila v molk. Vsak trenutek sem bila pripravljenadeliti s ~lovekom, ki ga nisem še nikoli prejvidela, ki ni bil naše narodnosti in ki ga verjetno nebom nikoli ve~ videla. Njeno zdravstveno stanje seje iz dneva v dan slabšalo, vendar nisem izgubilapoguma. Bili sva še skupaj.Svoji bolezni lahko re~em le hvala. Hvala zate`ke trenutke, ki sem jih prehodila in spoznala, daje `ivljenje vrednota, da v~asih traja dolgo, v~asihpa zadostuje le trenutek in spregledaš. In kako maloje potrebno, da nekomu polepšaš dan in spremeniš`ivljenje. Sre~a je pa~ sestavljena iz malih koš~kovradosti in `e en sam son~ni `arek zadostuje, darazsvetli sobo.In samo eno vodilo nekaj pomeni:"^lovek naj bo vedno ~loveku ~lovek!"SIVI ZIDOVISivi zidovi trpijo in mol~ijo.Ostri drobci grizejo prazne stenev sobah brez preprog.Koraki stopajo po razklanih deskah.Po~asi se utrudijo in obstanejona stopniš~u.Nada Srp~i~Sivi zidovi trpijo in mol~ijo.Razpeti med mogo~nimi kostanjiodnašajo še zadnje listje.Turobno jutro zapre svoja vratain zadnja ptica poleti iz gnezda.MOJA POT OKREVANJANada Srp~i~Rada se spominjam pre`ivetih dni na Ginekološkemoddelku mariborske bolnišnice, kjer semkljub strahu pred diagnozo raka dojke dobila novoupanje. @ivo se spominjam fizioterapevtke Bo`ene,ki je kot son~ni `arek vedno razvedrila prav vse vbolniški sobi. Iz njenih besed je bilo ~utiti mnogotopline in prijaznosti, ko nam je predstavila potrebnotelovadbo, dala prve pripomo~ke, mehke`ogice in navodila za za~etne razgibalne vaje.Z velikim pri~akovanjem sem šla na prvo skupinskosre~anje v telovadnico, ki je kar na oddelkuin tako kadarkoli vsem dostopna, tudi za individualnovadbo. Je dokaj velika, svetla in opremljenaz velikimi ogledali, kar je pri izvajanju vaj nad vsepomembno.Nikoli ne bom pozabila Bo`eninih besed, ki jihje ob vadbi vztrajno ponavljala, da je treba vaje izvajatiredno. ^eprav so prisotne še bole~ine, je potrebnoz njimi nadaljevati, ker sicer lahko pride dootekanja roke, bole~in v vratu in slabe dr`e. Trudilasem se in upoštevala njene nasvete. Skrbno semdvigovala in spuš~ala roki ter stiskala mehki `ogici.To sem po~ela, kadarkoli sem imela ~as. Vsak danpa smo se zbirale k skupnim vajam in roka mi jepostajala dan za dnem bolj gib~na. To mi je dajaloupanje in veselje.28