K novi paradigmi pravičnosti - Založba Univerze na Primorskem

O neenakosti in demokraciji kot prostoru solidarnosti104jih, tako si lahko mi pomagamo s konstrukcijo idealnih pogojev, v katerihbidoseglienakostin,čeparafraziram Dahla, pod katerimi našateorija idealne demokracije deluje. Tu je Dahlov koncept, kot bomovideli pozneje, zelo blizu Deweyjevemu pragmatističnemuidealupostopnegadružbenega napredka. Po drugi strani govorimo o idealu, kiga lahko še najbolje ponazorimo s kantovsko regulativno idejo, vendaroropano kantovskih apriorističnih form, iz katerih izhaja. Ideal vtem smislu je moralen, in je v neposredni zvezi s stanjem stvari, ki siga kot ljudje lahko zamišljamo, ko sledimo svoj ideal. Je torej deweyjevskorečeno limita, h kateri se približuje naša raziskava demokracije.Vobehprimerihgovorimooidealuenakostiindemokracijabimoralabiti mesto, kjer se temu idealu s trudom državljanov in državljank izdneva v dan približujemo.Kaj ima vse to opraviti s temo pričujoče monografije? Poleg očitneanalogije z razmerjem enakosti ali neenakosti med delom in kapitalomje v igri še nekaj: z oženjem koncentričnih krogov (od demokracijedo ožjih skupnosti ali družb) se želim približati temu občutljivemupodročjuinmudatipolitično-etično konotacijo ter ga tudi navezati navprašanje (ne)morale v (ekonomski) politiki. V okviru tega vprašanjatorej želim postaviti tudi tezo, ki jo prav tako najdemo pri Dahlu, da semorajo namreč skupaj z velikimi političnimi sistemi ob upoštevanjudoločenih pogojev demokratizirati tudi spremljajoči sistemi v družbi(nižji sistemi upravljanja, podjetja/korporacije, univerze, druge družbeneelite). Slednjič pa bom ob tem vprašanju svoj prispevek sklenil zidejo t. i. »močne demokracije« (Strong Democracy: Participatory Politicsfor a New Age, glej Barber 2003)terjosoočil z nekaterimi izmed obstoječiheksperimentalnih predlogov preseganja političnih in družbenihneenakosti v okviru zahodnih liberalnih demokratičnih ustanov.Dahl je mislec, ki se posveča kulturi demokracije in demokratičnegadržavljanstva, ki mu daje prednost pred idealom potrošništva, kiobvladuje naš dikurz o ekonomskih vidikih upravljanja držav v krizikot je sedanja. Zaveda se, da je, docela nasprotno Marxovim pričakovanjem,kapitalizem paradoksalno sam prinesel edino pravo »revolucijo«:tj. revolucijo človekovega pogleda na zadovoljevanje svojihpotreb, ki se reducirajo na vlogo državljana ali državljanke kotpotrošnika/-ce. Zato v svojem ključnem delu Democracy and its CriticsDahl (1989) postavizameključno vprašanje, ki ga sam vidim kotenakovredno tistemu, kar pragmatist Dewey razume pod pojmomideje demokracije ali pa denimo pragmatist in »postmarksist« RobertoUnger s pojmom radikaliziranega pragmatizma in poglobljenedemokracije, ki temelji na ideji demokratičnega eksperimentalizma(prim. Dewey 1999; Škof2007; 2008; Unger 2005). To je vprašanje raz-