K novi paradigmi pravičnosti - Založba Univerze na Primorskem

Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku – filozofsko-zgodovinska refleksijasom, ki bo omogočil, da v nekem trenutku v svetu srečamo sebe. Takorak Hegel opiše kot »napolnitev objektivnega z subjektiviteto« (Hegel1970,§144). Ob tradicionalnem pojmu lastnine, dela in dobička, jebilo to nemogoče. Če bi tak zakon zaživel, bi bil zadnji kamen v mozaikuprocesa odpravljanja antagonizma, ki ga je Hegel zaznal v § 244 inMarx pojasnil z ekonomskim aparatom.132Predrugačenje pojma dobička in njegova zgodovinska pravicaNajpogostejši pomislek ekonomistov je, da bi tak zakon zmanjšalučinkovitost gospodarstva. Do upravičenosti tega pomisleka, ki izhajaiz ekonomske znanosti, se ne moremo opredeliti, še več, v celoti gaizpuščamo iz interesa te razprave. Pogled filozofije zgodovine je vselejpogled nazaj. Hegel (1970, §340) »svetovno zgodovino« primerja z»svetovnim sodiščem«. Značilnost tega sodišča je, da pozna le eno vrstokazni: smrtno. Nikoli ne izreče pogojne obsodbe, da je neka idejadobra sijajna, vendar za aktualne razmere (še) neprimerna. Zato iznjegove razpravne dvorane prihajajo le živi ali mrtvi. Kdor pride živ, taima zgodovinsko pravico za obstoj. Le tista sprememba kapitalističneganačina proizvodnje, ki preživi, je notranje upravičena. Nobenomoraliziranje o izkoriščanju in zunanja kritika ne pomenita za zgodovinonič.Opisane spremembe pojmov lastnine in dela so se odvile, ne (le)zato ker so pravične, pač pa ker so omogočile bolj učinkovito delovanjegospodarstva. Dežele, kjer je opisani proces prišel najdlje, skandinavske,so izjemno uspešna gospodarstva. Z drugimi besedami, tonisoureditve,kibiodzunajinvimenupravičnosti zadušile gospodarstvodo ravni životarjenja. Iz istih razlogov vpeljava koncepta vulgarnegakapitalizma iz 19. stoletja, s tradicionalnim pojmom lastninein obravnavo dela kot surovine, danes ne bi povečala proizvodnje, pačpa bi pomenila gospodarski polom. Za nas še bolj poučna primerjava:če bi današnji, »napredni«, pojem lastnine in dela skušali uveljaviti v19. stoletju, ne bi povzročili stoletnega preskoka v zavesti naprej, pačpa bi prav tako povzročili gospodarsko uničenje.Časa se ne da posiliti. Predlagani zakon je le znamenje, optimističnaslutnja in nič več. Če bi bil problem le v uveljavitvi »napredne« zakonodaje,potem bi jo lahko sprejeli že zdavnaj. Toda človek je, povedanos Heideggrom, vezan na nagovor biti. Lahko z revolucionarnimiukrepi manipuliramo z bivajočim. Toda nad načinom, na katerega razumemosvet, nimamo oblasti. Če so rešitve v nasprotju z njim, odmrejo.Predlagani zakon ni upravičen (le) zato, ker naj bi bil bolj pravičen.Zgodovinsko pravo pravico bo imel le v primeru, če bo delovanjegospodarstva izboljšal.