K novi paradigmi pravičnosti - Založba Univerze na Primorskem

Zakon o udeležbi delavcev pri dobičku – filozofsko-zgodovinska refleksija126skega) liberalizma, ki ga sklene z eksplicitno odprtostjo zgodovinskegaprocesa (Hegel 1967, 328):Kar se poslednjega tiče, ostaja še vedno glavna enostranostv tem, da naj bi bila splošna volja tudi empirično splošna,se pravi, da naj vladajo posamezniki kot taki ali pa naj seudeležujejo vladanja. Ker je nezadovoljen, da veljajo razumnepravice, svoboda osebja in imetja, da obstaja državnaorganizacija in v njej življenjski krog državljanov, ki naj samiizvajajo državne zadeve, da imajo razumni vpliv v ljudstvuin da vlada pri tem zaupanje, postavlja liberalizem vsemutemu nasproti princip atomov, posameznih volj – vse naj sedogaja z njihovo izrecno močjo ali izrecno privolitvijo. S toformalno svobodo, s to abstrakcijo ne puste, da bi se dvignilakaka trdna organizacija. Podrobnim ukrepom vlade takojnasprotuje svoboda, saj so volja posameznikov, torej samovolja.Volja mnogih vrže ministrstvo in tako nastopi dosedanjaopozicija, ta pa ima, kolikor je na vladi, mnoge takojproti sebi. Tako se gibanje in nemir nadaljujeta. Ta vozel, takolizija, ta problem je tisti, na katerem stoji zgodovina in kiga mora v prihodnje rešiti.Za nas, Slovence je zanimivo tudi mesto, ko spregovori o (ne)zgodovinskostislovanskih narodov, kjer je zopet jasno naznačeno, da zgodovineni konec. Beremo, da so Slovani sicer del boja krščanske Evropaproti nekrščanski Aziji, da so Poljaki celo Dunaj rešili pred Turki, »todavsa ta masa vseeno ostaja zunaj naše obravnave, ker doslej ni nastopilakot samostojni moment v nizu podob duha v svetu. Ali se bo tovbodoče zgodilo, nas ne zadeva; kajti v zgodovini imamo opraviti zzgodovino.« (Hegel 2007, 422)Tudi izven filozofije zgodovine je mogoče najti zanimivo mesto, zlastis stališča obravnavane problematike, ki govori zoper tezo o absolutnispravi vseh nasprotij tudi na pojmovni ravni. Hegel v tretjemdelu Pravne filozofije obravnava občansko družbo (die bürgerliche Gesellschaft),kateri pripiše nalogo zadovoljevanja potreb. Pri tem izpostavimehanizem samodestruktivnosti produkcije, ki je položen v njenustroj kot tak. Gre za neizogibno neenakomerno razdeljevanje bogastva(Hegel 1970,§244):Padec velikega števila ljudi pod mero gotovega obstoja, (mero,ki se sama regulira kot tista, ki je za nekega člana družbenujna – s čimerjepovezanaizgubaobčutka pravice, pravičnostiin časti, ki izhaja iz tega, da preko svoje dejavnost indela obstajaš) prinaša nastajanje sodrge; kar znova potegne