K novi paradigmi pravičnosti - Založba Univerze na Primorskem

Mato Gostiša»Socialna država« je v bistvu že retrograden razvojni koncept. Gre vbistvu za znano in (v različnih oblikah in kontekstih) pogosto uporabljenotezo zagovornikov prostovoljne udeležbe delavcev pri dobičku,da ta udeležba v nobenem primeru ne sme spreminjati samih temeljevobstoječega mezdnega kapitalizma, ker ta – čeprav v osnovi sicerres socialno nepravičen – še vedno predstavlja ekonomsko nespornosuperioren produkcijski odnos brez konkurence in tudi brez realne alternative,medtem ko naj za pravičnejšo porazdelitev družbenega bogastvapač poskrbi država preko proporcionalnega davčnega sistemain socialnih korektivov, kar je sicer tudi bistvo ideje o t. i. sodobni socialnidržavi. Ta pa v resnici nima praktično nobene zveze z zgoraj omenjenoekonomsko demokracijo, ampak gre za dve popolnoma različnimožni razvojni alternativi.Socialna država namreč lahko preko davčnega sistema in socialnihkorektivov samo blaži – in to zgolj posredno – negativne posledice prevelikihin neutemeljenih socialnih razlik, ki izvirajo iz samega družbenoekonomskegasistema, nikoli pa ne bo mogla (vsaj ne brez resnejšegaposega v same temelje tega sistema) zagotoviti dejanske socialnepravičnosti. Nasprotno – te bodo kljub še tako močni državni »sociali«vresnicivednovečje.Obenem pa za tezo o nekakšni superiornosti obstoječega mezdnokapitalističnegasistema ni prav nobenega resnega empiričnega dokaza.Ravno nasprotno: tak kot je zdaj – torej brez sistemsko vgrajenihzgoraj omenjenih oblik delavske participacije oz. ekonomske demokracije,ki dokazano pozitivno vplivajo na povečano poslovno uspešnostpodjetij v sodobnih pogojih gospodarjenja – je v bistvu začelcelo že zelo resno zavirati realne možnosti hitrejšega gospodarskegarazvoja nasploh. To pa pomeni, da je ne samo pravno-sistemski anahronizem,o katerem je bilo govora zgoraj, ampak pravzaprav tudi žepravi ekonomski anahronizem.Skušati namreč danes na eni strani ohranjati ljudi v produkcijskihprocesih, kar še zlasti velja za današnje t. i. delavce z znanjem, še naprejv klasičnem mezdnem odnosu –sepravi53• jihšenaprejčisto po tayloristično obravnavati zgolj kot »delovnosilo« in navaden »poslovni strošek«• in jih še naprej tudi nagrajevati samo z mezdo oz. plačo kot pogodbenodogovorjeno »tržno ceno delovne sile«,na drugi strani pa istočasno pričakovati, da bodo v takem odnosukljub temu zainteresirani optimalno angažirati vse svoje človeške potencialeza doseganje večje poslovne uspešnosti podjetij (to pa je brezdvoma ključni pogoj ekonomskega razvoja v želeni smeri) in obenem