K novi paradigmi pravičnosti - Založba Univerze na Primorskem

Rok SvetličOpremenipojmadelapriča tudi proces individualizacije dela. Zarazvita gospodarstva z visoko dodano vrednostjo je značilno, da vnjem delo vse manj nastopa kot generični pojem, kot zamenljiva komponentaproizvodnje, saj je proizvodnja vse bolj odvisna od prispevkadoločene osebe s specifičnimi znanji. Z drugimi besedami, delo je vvse večji meri razumljeno v neodpravljivi povezavi s konkretno osebo,ki ga opravlja. Zamenjava osebe v delovnem procesu neizogibno povzročinjegovo motnjo. Nekateri govorijo o ti. delovnem kapitalu. Takavrstadelaniveč zunanji element, ki anonimno vstopa v mehanizemproizvodnje, pač pa notranja sestavina le-te, ki je učinkovita le, kolikordelavec dejavnost prepozna kot svojo. Na ta način je delo v njempripoznano kot konstitutivna in kapitalu enakovredna sestavina. Žalje tako pojmovanje dela prisotno v redkih panogah.DobičekPresežna vrednost dela ali dobiček je srčika antagonizma med delomin kapitalom. V tradicionalni podobi kapitalističnega gospodarstva, tapripade latniku proizvodnih sredstev. V zvezi s tem se do danes, razenna ravni davčne politike, ni zgodilo veliko. Zakon, ki bi na novo opredelilsam pojem presežne vrednosti, bi predstavljal manjkajoči členv nizu sprememb kapitalističnega načina proizvodnje, ki se je začel sspremembo pojma dela in lastnine. Posebej velja poudariti, v čem bise taka rešitev bistveno razlikovala od prejšnjih. Dobički gospodarskihdružb so že dolgo časa predmet zakonskih posegov, v obliki različnomočnih obdavčenj in/ali progresivnih stopenj. Toda na ta način se antagonizemmed delom in kapitalom le blaži. Gre za zunanje ukrepe, kizmanjšujejo socialno razdiralnost presežne vrednosti.Obdavčenje dobička ne pomeni notranje premene pojma presežnevrednosti, take, kot sta jo doživela lastnina in delo. Predlog omenjenegazakona, nasprotno, ni le dodatna protiutež, pač pa popolnomanov pogled na dobiček kot tak. Presežna vrednost je tako apriori »last«tudi tistih, ki so v procesu proizvodnje sodelovali z delom. Dobička sene »vzame« lastniku gospodarske družbe in se ga »da« delavcu, pačpadobiček kot tak je nekaj, kar je že v naprej od vseh sodelujočih. To jepopolnoma nekaj drugega, kot obdavčenje dobička, ki potom socialnihtransferjev sicer (lahko) pride nazaj do sodelujočih pri njegovemnastajanju.Z novim konceptom dobička bi delavcu omogočil, da bi vzel proizvodnjiproces za svojega, s čimerbiseprepoznalvsvetu,kigaobdaja.To je edina pot, ki jo Hegel prepozna kot pot osvobajanja. Ne z manihejskimuničenjem starega svata, »zemeljske države« (A. Auguštin),ki jo bo nadomestila »božja država«, nasprotno, z notranjim proce-131