ISIS junij 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

S KNJIŽNE POLICE
129
Moja četrta kariera
Metka Klevišar: Moja četrta kariera.
Mohorjeva družba, Celje, 2004, 105 str.
Preden sem začel pisati, sem kar nekaj časa proučeval
avtoričino sliko na zavihku knjige. Pravzaprav gre za
fotografijo, ki se neverjetno dobro ujema s sliko v mojem
spominu. Včasih sem jo srečal, a dlje od pozdrava
nisva prišla. Proti koncu aprila 2006 pa sem na srečo
njeno knjigo dobil v dar. Darovalka je bila onkologinja, pravzaprav
avtoričina sodelavka. Knjigo sem prejel hkrati z njenim nasmeškom
in besedami "morda ti bo všeč".
Z branjem sem začel tako kot vedno. A kmalu, nekako na med
20. in 30. stranjo, se je v meni pojavila napetost, ki je hitro rastla do
stopnje, ki je nisem mogel več prenašati. Knjižico sem odložil, se
oblekel in se odpravil na inštitut z izgovorom, da "moram pregledati
elektronsko pošto". V ta izgovor sem potem vključil še nekaj drugih
neumnosti, vendar je potem napetost popustila in ko sem se vrnil
domov, sem knjižico prebral do konca v enem zamahu in si označeval
- kar sicer počnem le izjemoma - značilna mesta.
"Moja četrta kariera" je precej več kot zapis o zdravnici, ki je bolnica.
Arbitrarno ima dva dela. Prvi se konča na str. 74, drugi pa začne
na str. 75. Morda ima - tudi arbitrarno - dva vidika: Po eni strani je
to zapis o načinu življenja, po drugi strani pa zapis o zdravnici, ki
je bolnica in ki zdravi (ali poskuša zdraviti) bolnike.
Metko Klevišar sem bral bolj s prvega vidika. In moram ji povedati,
da se takrat, ko je zbolela, verjetno ne bi znal pogovarjati
z njo (str. 19). Pa bi se znal zdaj, ko se zdi, da je medicina česen že
dala na svoje mesto (str. 22)
V prvem delu sem zaznamoval približno 20 mest. Kar zadeva
razmerje med zdravim zdravnikom in bolnim zdravnikom, je zanimiv
opis ter refleksija na str. 25. Ali refleksija o vrabcih (str. 29;
lep spomin na sv. Frančiška) in najmanj dveh scenarijih (str. 31;
moj oče je imel vse aktivno življenje samo en scenarij, drugega pa
je začel iskati prepozno). Kam zares uvrstiti bolnika, ki se počuti
zdravega (str. 36-37, prim. tudi str. 24) In na str. 39 je - vsaj zame
- zapisana doslej najboljša definicija čudeža. In - je mar človekovo
bistvo hkrati nesmrtnost (str. 52)
Tudi v drugem delu, kjer se začne drugačen svet, sem si naredil
nekaj zaznamkov, vendar se mi zdijo preveč osebni, da bi jih komentiral.
Gre za nekakšno izpoved, zakaj (čemu) avtorica veruje.
Medtem ko je vera v ospredju, se religija zdi nekako v ozadju.
Vsekakor pa tudi ta del prispeva k nenavadnemu vzdušju potem,
ko bralec knjigo odloži in se zamisli. Jaz sem to čutil približno kot
hvaležnost, ki pa ni usmerjena navzven, temveč navznoter. Zdi se
mi skoraj istovetna s srečo.
Knjižica tudi pripoveduje, kaj medicina je in kaj medicina ni.
Morda tudi, kaj bi medicina rada bila, a to nikoli ne more biti -
razen če...
In kakšna naj bi bila popotnica knjigi
Moja bo sledila zgledu: Kupil bom vsaj en izvod in ga podaril
tistemu, ki zna poslušati, slišati in biti hvaležen - sebi.
Kaj pa popotnica zunaj mene
Medicinska fakulteta (v Mariboru in Ljubljani) in Zdravniška
zbornica Slovenije naj pri Mohorjevi družbi kupi vso naklado
knjižice Moja četrta kariera in razpošlje vsem medicincem in vsem
zdravnikom - pa četudi je možno, da bo mnogo izvodov pristalo v
smeteh ali med starim papirjem. Verujem pa, da bo nekaj izvodov
prebranih. Bralci - zdravniki ali pa tudi ne - jo bodo dojeli kot eno
najboljših sporočil o človeku.
Marjan Kordaš
junij 2006 ISIS