ISIS junij 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

NOVE PUBLIKACIJE
127
zadnjih sto letih oblikovali predhodniki in
sodobniki (220 strani, lična naslovnica, trda
vezava, format 17 x 24,5 cm, 145 fotografij in
posnetkov številnih dokumentov), je avtorica
zbirala materiale in ustna izročila ter pisala in
korigirala tekste več kot štiri leta. Z nasveti
in dokumenti so ji pomagali mnogi, ki jih je
avtorica z imeni navedla v obsežnem uvodniku
knjige. Založnik te obsežne in zahtevne monografije
je že uveljavljeni Studio Dataprint,
d.o.o., Kamnik. Tehtno spremno besedo so
prispevali Aleksander Doplihar, dr. med.,
Igor Ivanetič, dr. med., oba specialista MDPŠ,
Kamnik, ter novinarka Danica Šraj.
Že Fran Viljem Lipič je leta 1834 zapisal:
»Ker so vlade medicino, zaradi njenega napredka,
zdaj imenovale tudi za javno svetovalko
in ji zaupale skrb za dobro splošno počutje
prebivalstva, je kot veja državne uprave dobila
vsebinsko primerno ime zdravstvo, ki
označuje to, za kar se medicina nenehno
trudi.« F. V. Lipiča ne imenujemo brez razloga
za prvega strokovnjaka za javno zdravstvo na
Slovenskem. Javno zdravstvo je definirano kot
veščina in znanje za preprečevanje bolezni,
podaljšanje življenja in promocijo telesnega
in duševnega zdravja, izboljšanje zdravstvenih
razmer v okolju in osebne higiene, nadzor nad
okužbami in boleznimi ter organizacijo službe
javnega zdravstva.
V dvajsetem stoletju je bilo kamniško
zdravstvo organizirano in delalo kar v osmih
različno poimenovanih deželah oz. državah:
Dežela Kranjska v Avstro-Ogrski monarhiji;
Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev;
Kraljevina Jugoslavija; Zasedbena območja
Koroške in Kranjske; Demokratična Federativna
Jugoslavija; Federativna Ljudska Republika
Jugoslavija; Socialistična Federativna
Republika Jugoslavija; Republika Slovenija. Pri
kronološkem prikazu tako obširne snovi, kot
je organizacija in delo zdravstvene službe na
Kamniškem v eni knjigi, je najpreglednejša in
najbolj racionalna oblika pisanje v obširnejših
poglavjih, ki se pokrivajo z ustreznimi časovnimi,
političnimi, ekonomskimi, socialnimi,
zdravstvenimi in pravnimi obdobji. To je
avtorici uspelo v dokajšnji meri in obliki.
Že pred obravnavo poglavij o osebju in
delu v zdravstveni službi na Kamniškem se
spodobi, da se bralca seznani z antropološko,
demografsko, etnološko, geografsko in socialno-ekonomsko
sliko kraja, v katerem teče
zgodba o zdravju, bolezni in zdravstvenem
varstvu. Taka predstavitev Kamnika kot starodavnega
mesta pod Grintavci je avtorici
uspela, toda le toliko, kot je dovoljeval prostor,
namenjen uvodnemu delu knjige. Marsikdo bo
v tem delu knjige izvedel kaj novega, domačini
pa bodo znanje obnovili.
V 20. stoletje je vstopilo kamniško območje
z relativno ugodnimi kazalniki zdravstvenega
stanja in zdravstvenega varstva prebivalcev,
seveda časovno primerjano s kazalniki povprečja
na Gorenjskem, v Deželi Kranjski in
ostalih dežel Avstro-Ogrske monarhije. Ta
dobra popotnica je bila podprta z najsodobnejšo
javnozdravstveno zakonodajo tega
časa, sprejeto in objavljeno (tudi v slovenskem
jeziku) ob koncu 19. stoletja, ki je ostala
praktično v veljavi v naših krajih, z manjšimi
popravki, do konca druge svetovne vojne. V
Razglasilu 1889 je bila opravljena strokovna
razdelitev Dežele Kranjske v zdravstvena
okrožja, izdano službeno navodilo okrožnim
zdravnikom in določena pristojbinska tarifa za
zdravniške opravke in poti v javni službi. 108
tedanjih gorenjskih občin je bilo razvrščeno
v tri zdravstvene okraje (Kamnik, Kranj in
Radovljica) in enajst zdravstvenih okrožij, od
tega dva v okraju Kamnik (Kamnik in Brdo),
pet v okraju Kranj (Kranj, Cerklje, Tržič, Škofja
Loka in Železniki) in štiri v okraju Radovljica
(Radovljica, Bled, Bohinjska Bistrica in Kranjska
Gora). Taka razdelitev Gorenjske in Dežele
Kranjske na zdravstvena okrožja ni bila le prva,
temveč tudi edina do leta 1893 v avstrijskih
deželah! Veljala je uradno do konca leta 1918,
dejansko pa celo do 1941. leta.
V knjigi Zdravstvena služba na Kamniškem
v 20. stoletju je avtorica opisala svoje arhivsko
retrogradno videnje kamniškega okoliša, dežele
in tedanjega prebivalstva ter lokalne oblasti
in njenega vpliva - sodelovanja z zdravstveno
službo v času Avstro-Ogrske monarhije.
Poudarila je delo občinskega zdravstvenega
zastopa, ki žal skoraj nikjer v deželi ni popolnoma
izpolnil pričakovanja zakonodajalca. Taka
situacija je bila tudi drugod v deželi in celo v
svetu ter se je nadaljevala tudi v Kamniku in na
Slovenskem, verjetno do današnjih dni V tem
delu knjige je število omenjenih zdravnikov
sorazmerno oddaljenemu času, škoda je le,
da večkrat, zaradi objektivnih vzrokov, s pomanjkljivimi
biografskimi podatki. Iz besedila
je posebej vidna tedanja skrb za zdravljenje
socialno ogroženih skupin prebivalcev, kar je
zakon strogo določal in vrednotil. V tem poglavju
je tudi popisan nastanek zdravstvenega
okrožja v občini Domžale, ki je pozneje večkrat
povezan v zdravstvom na Kamniškem in
omenjan v knjigi.
Zdravstvena služba na Kamniškem v obdobju
med dvema vojnama (1918-1941) je zelo
obsežno poglavje knjige. Kajti, to je bilo obdobje,
polno novosti v medicini kot stroki, javnem
zdravstvu kot doktrini, zdravstveni negi kot
veščini, diagnostiki in terapiji s stalno novimi
in izboljšanimi instrumenti ter s kadri, šolanimi
v domačem okolju in domačem jeziku. V
Avstro-Ogrski monarhiji je Dežela Kranjska,
ki je kot »nerazvita« dobivala državno pomoč,
z združevanjem postala najrazvitejši del Jugoslavije.
Industriji in obrti se je obetalo dobro,
kmetje pa so izgubili trge v Italiji in Avstriji
ter prišli v razmere dejanskega nazadovanja.
Družbeni položaj zdravnika je bil, tudi po zaslugi
predvojne in posodobljene zakonodaje,
avtonomen in nesporen. Pod vplivom razvoja
higiene, socialne medicine in javnega zdravstva
z velikimi zdravniki, kot so bili Ivo in Bojan
junij 2006 ISIS