ISIS junij 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

4
UVODNIK
Politika danes preveč posega na področje naše organiziranosti.
Najpomembneje je, da (p)ostanemo zobozdravniki in zdravniki pri svojem delu neodvisni in samostojni kot temeljni odgovorni
nosilci zdravstvene dejavnosti.
Da smo odgovorni nosilci, se lahko prepričamo vsakodnevno ob našem delu, ko je odgovornost vse večja in ko moramo
prevzemati odgovornost tudi za svoje sodelavce. Zobozdravniki in zdravniki smo vse bolj izpostavljeni zaradi prelaganja odgovornosti
države in zavarovalnice na naša ramena. Delujemo kot razlagalci pravil in pravic, kar moti naš odnos do bolnikov.
Odnos, ki nam mora biti svetinja in v kar ne bi smeli dovoliti, da se vmešava kdor koli – razen nas in bolnikov.
Da smo temeljni nosilci, nismo več prepričani. Ne mi in ne država. Vsaj ne obnašamo se tako. Da bi lahko postali temeljni
nosilci, bi morali doseči, da bi bile koncesije pisane na zdravnike in zobozdravnike, tudi v javnih zavodih. Tako pa je temeljni
nosilec javni zavod, ki sklepa pogodbo z zavarovalnico ter zaposluje in plačuje zdravnike.
Pri zasebnih zdravnikih so razmere nekoliko drugačne, čeprav ne moremo govoriti o temeljnosti v smislu neodvisnosti, ker
nas v odvisni položaj sili zakonodajalec, ki omogoča, da je lahko nosilec koncesije domača ali tuja pravna ali fizična oseba.
Pravni osebi sta tudi gradbeništvo, ki je na Koroškem dobilo koncesijo za stomatološko protetiko, in optika, ki je na Gorenjskem
dobila koncesijo za okulistiko.
Pravna oseba je tudi zobotehnik, ki mu je občina podelila koncesijo za zobozdravstvo, čeprav je zanjo kandidiral tudi zobozdravnik.
Pravne osebe so in bodo lastniki kapitala, ki želijo privatizirati zdravstvo na način, da bi dobili koncesije in zaposlili
zdravnike, ki bi bili odvisni od njih. Zato naj bodo koncesije pisane na ime zdravnika.
V odvisni položaj nas politika sili še naprej. Bodoča zakonodaja (še po neuradnih informacijah) naj bi omejila trajanje
koncesij na pet do deset let - zdravniki in zobozdravniki bi bili tako še bolj odvisni od županov oziroma županj ali kdor koli
že bo koncedent.
Še bolj negotove bi bile razmere za bolnike. Zdravstvo ni politika ali gospodarstvo, kjer ima proizvod ali mandat omejeno
trajanje. V zdravstvu delamo z ljudmi, ki preživijo tudi več kot deset let, živijo tudi potem, ko je zdravnik že končal svojo poklicno
pot. Izbira osebnega zobozdravnika oziroma zdravnika traja že od leta 1993 in večina bolnikov je še vedno pri “prvem”. Zaradi
odnosa, ki se vzpostavi, in zaradi zdravja, ki ni navadno tržno blago, koncesije v zdravstvu ne morejo biti časovno omejene.
V odvisni položaj silijo zdravnike tudi kolegi, ki so uspeli pridobiti koncesije in zaposlujejo svoje kolege. Ni kolegialno, da
ima en zdravnik več koncesij, drugi pa je ne more dobiti. Naj bo takšnih primerov čim manj.
In naposled se v odvisni položaj silimo tudi sami, ker se ne zavedamo, kako velik pomen ima pridobljena koncesija. Na to
kaže primer kolega, ki je vrnil koncesijo občini oziroma javnemu zavodu, ker se on ne bo ukvarjal z iskanjem naslednika. In
primer kolega, ki je prenesel koncesijo na pravno osebo zobotehnika, ker sam ni imel dovolj sredstev za prenovo opreme. Upam,
da bosta primera osamljena in da jih ne bo še več, ker se zobozdravnikom ponujajo razni zobotehniki, ki naj bi jim zagotovili
sredstva in ugodne pogoje dela.
Število zasebnih zdravnikov je že okrog 1400, od tega je 650 zobozdravnikov. Po podatkih ankete smo zasebni zdravniki do
sedaj zagotovili okrog 600 novih ordinacij, kar kaže, da zdravstvo na osnovni ravni ne potrebuje investitorjev od zunaj, da smo
zdravniki sami sposobni izpeljati investicije.
Po podatkih ankete, ki jo je na pobudo ministrstva naredila Zbornica, si večina zobozdravnikov želi med zasebnike koncesionarje
in samo upamo lahko, da bi politika na tem področju prisluhnila stroki in jim tudi omogočila prehod v koncesionarstvo.
Na osnovi javne zobozdravstvene mreže, kjer se bo po strokovnih merilih zagotovo pokazalo, da je zobozdravnikov premalo,
naj se med koncesionarje vključi tudi »čiste« zasebnike, ki si to želijo. Seveda bi bilo potrebno nameniti s strani države več
sredstev za zobozdravstvo.
Trditve dela politike, pa tudi direktorskega lobija, da koncesionarstvo ni regulirano in nadzirano, zagotovo ne držijo. Lahko
bi se vprašali, kaj je regulacija, nadzor ali javni interes. Menim, da če zobozdravniku oziroma zdravniku zaupajo pacienti, jim
lahko zaupa tudi politika.
Tako zasebnik kot zaposleni zobozdravnik oziroma zdravnik sta podvržena strokovnim nadzorom s strani stroke in finančnim
kontrolam ZZZS; zasebnik in javni zavodi pa še vsem drugim inšpekcijskim službam. Podeljevanje koncesij ni spreminjanje
javnega zdravstva in javnega interesa, ampak samo drugačen položaj in organiziranost nosilcev zdravstvene dejavnosti.
Tako zasebnik koncesionar kot zaposleni zobozdravnik sta prisiljena izpolnjevati predloge za protetično rehabilitacijo in
skupaj s pacientom čakati na njihovo (ne)odobritev. O tem in o krčenju pravic v zobozdravstvu ter podcenjenosti našega dela s
strani države bi lahko pisali dolge zgodbe. Lani smo začeli na te stvari opozarjati tudi javnost, vendar so mediji žal marsikatero
stvar prikazali na svoj način. Menim, da je verodostojno, pravočasno in tudi proaktivno obveščanje javnosti o našem delu in
prizadevanjih za izboljšanje našega položaja ena od nalog naše cehovske organizacije, kakršna koli že bo.
Naj vsak od nas s svojim vsakodnevnim vestnim strokovnim delom, ki zahteva veliko truda, ki marsikdaj ni primerno poplačan,
prispeva svoj del k izboljšanju našega ugleda in položaja.
Sabina Markoli
ISIS junij 2006