ISIS junij 06.indd - Zdravniška zbornica Slovenije

30
AKTUALNO
Zdravnik kot bolnik
(Zdravnik v vlogi bolnika)
Žarko Pinter
Tudi zdravnik je samo človek. Mit o tem, da je zdravnik
človek, ki je vedno zdrav, vse ve in je vsemogočen, je veljal
mogoče dolga desetletja, med ostalimi ljudmi. Po današnjem
védenju in znanju ugotavljamo ravno nasprotno.
Posamezne specialnosti v medicini zahtevajo posebno
predanost zdravnika, zato so toliko bolj obremenjujoče, zdravje posameznikov,
ki opravljajo to delo, pa še posebej ogroženo. Na drugi
strani je zanimivo, da so študije pokazale, da smo zdravniki splošno
dobro, celo bolje fizično pripravljeni kot povprečno prebivalstvo,
prevalenca kajenja, srčno-žilnih bolezni in raka pa je manjša kot pri
ostalem prebivalstvu.
Ne smemo pozabiti, da zdravniki vsakodnevno nosimo s seboj bremena
svojih bolnikov, svojcev in prijateljev, soočamo se z improvizacijo
pri delu, ker zaradi pomanjkanja denarja manjka danes to, jutri nekaj
drugega. Zaključeno dežurstvo lahko traja 12, 24, ali 48 ur. Temu sledijo
številne neprespane ure, pa četudi smo v pripravljenosti, o kateri je izrečenih
toliko besed. Reševanje vprašanj glede dežurstev in pripravljenosti
je trenutna vroča tema ne samo pri nas, ampak v vsej Evropi.
Zdravniki se srečujemo tudi z vsakodnevnimi osebnimi problemi,
ki nam niso prihranjeni: lahko zbolimo in se bolezni pogosto še kako
bojimo, imamo osebne in družinske težave. Tako so med nami tudi
kolegi, ki so psihiatrični bolniki, nekateri imajo težave zaradi alkohola
ali so od njega odvisni, uživajo mamila ali postanejo odvisni od drugih
psihoaktivnih snovi (zdravila).
Kaj vemo o težavah naših kolegov in nas samih O svojih osebnih
problemih vemo toliko, kolikor si upamo o njih govoriti s svojimi najbližjimi,
kolegi ali v vlogi pacienta s terapevtom. Največkrat se le težko
odločimo in se postavimo v vlogo pacienta ter poiščemo pomoč pri
prijateljih ali pri kolegih. O tem, koliko nas, zdravnikov, je potrebnih
takšne ali drugačne strokovne zdravniške pomoči, ne vemo kaj dosti.
Ob tem velja splošno mnenje, ki je v praksi tudi potrjeno, da smo zdravniki
in naši svojci težji bolniki od povprečnega prebivalstva, težje nas
je voditi, smo bolj samosvoji, rezultati zdravljenja pri nas pa so zaradi
naštetih dejstev bistveno slabši.
Kakšne izkušnje imajo stanovske organizacije po drugih državah, kjer
so se načrtno lotili problematike zbolevnosti zdravnikov Večje število
poročil in raziskav poroča o tem, da je bolan zdravnik ali zdravnik
odvisnik pogost pojav v Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike,
Kanadi, Avstraliji in Španiji, pa tudi v Avstriji in Nemčiji. Še posebej se
velika zbolevnost in težave kažejo v državah, kjer je veliko doseljenih, tujih
zdravnikov, predvsem zdravnikov z Bližnjega in Daljnega vzhoda.
Ugotovljeno je, da se pri zdravnikih kaže poseben vzorec zdravstvenih,
še posebej psihičnih problemov, zato je možnost postavitve zgodnje
diagnoze in strokovne pomoči oziroma intervencije močno zmanjšana
in otežena. V ospredju so povečana prisotnost stresnih situacij, težave v
zakonu, alkoholizem, depresivna stanja, uporaba opiatov, več je samomorov
in povečano je število smrti pri zdravnikih, ki so soudeleženi
v prometnih nesrečah. Tako se psihične težave, odvisnost, neprimerno
vedenje in osebnostna stiska prepletajo med seboj, se prekrivajo, prisotne
so vzporedno oziroma sočasno.
Vzroki, ki pripeljejo do tega, da smo prav zdravniki toliko bolj ranljivi
oziroma da so pri nas bolezni toliko bolj pogoste, so osebnostne
posebnosti posameznega zdravnika, poklicni dejavniki in odnos bolnik
– zdravnik ter zdravnik – zdravnikov terapevt.
Osebnostni vzroki so dvorezen meč. Na eni strani je prilagajanje
na vsakodnevne delovne obveznosti, na drugi pa smo preobčutljivi za
psihične probleme.
Posebno občutljiva skupina med zdravniki so mladi zdravniki. Pri
njih sta v ospredju nagnjenost k alkoholizmu in depresivnost. Še posebej
pogosta in značilna je zloraba zdravil. Znano je, da kakršna koli
zdravstvena motnja, ki se pokaže pri zdravniku, bodisi psihična ali
fizična, in ki se ne zdravi, pripelje do negativnih posledic za bolnike,
za zdravnikove svojce in zdravnika samega (možnost, da napravimo
strokovno napako, se v takšnem stanju močno poveča).
Poglejmo si dostopne podatke o boleznih pri zdravnikih
Depresivnost: kanadska študija je pokazala, da je med zdravniki 23
odstotkov depresivnih, med ostalim prebivalstvom je takšnih 15 odstotkov.
Razmerje med depresivnimi zdravnicami in zdravniki je 2 : 1,
pri mladih zdravnikih pa najdemo težave zaradi depresije pri 30 do 50
odstotkih. Avstralci so opravili prospektivno študijo, ki je pokazala, da
je bilo v enem letu med 130 vprašanimi zdravniki nezadovoljstvo dalj
časa prisotno pri 72 odstotkih vprašanih.
Samomor: pri zdravnikih obstaja od 1,5-krat do 2,4-krat večje
tveganje, da se posameznik odloči za samomor kot pri splošnem prebivalstvu.
Pri zdravnicah je to tveganje od 2,5-krat do 5,7-krat večje.
Več kot tri četrtine zdravnikov, ki so napravili samomor, je bilo depresivnih,
odvisnih od alkohola in zdravil. Med temi zdravniki so bili
po specialnostih v ospredju anesteziologi, psihiatri, splošni zdravniki
in zdravniki, ki delajo na urgenci. Tudi tukaj se je pokazalo, da so še
posebno ogroženi mladi zdravniki, med njimi zlasti mlade zdravnice,
osamljeni zdravniki ter med njimi odvisniki.
Alkoholizem: poraba alkohola je med zdravniki višja kot pri splošnem
prebivalstvu, posebno v Veliki Britaniji. Na prvem mestu so zdravniki
po 50. letu starosti, nezadovoljni s svojo kariero in tisti, ki imajo težave
s stresom, izgorevajo na delovnem mestu, kadijo ali uživajo benzodiazepine.
V veliki anonimni anketi, ki so jo opravili med zdravniki v
Avstraliji, jih je 3 odstotke povedalo, da imajo problem z alkoholom. V
isti študiji so ugotovili, da je odvisnih od zdravil od 0,5 do 1,3 odstotka
zdravnikov, kar predstavlja nižjo stopnjo kot v splošnem prebivalstvu.
Bolj so izpostavljeni splošni zdravniki, njim pa sledijo anesteziologi.
Kljub temu, da imajo farmacevti, veterinarji in zobozdravniki po naravi
svojega dela večjo dostopnost do zdravil, večje zlorabe zdravil v teh
poklicih niso ugotovili.
Narkotiki: na prvem mestu je pethidin (pri nas je bil včasih dobro
poznan in do nedavnega pogosto uporabljen dolantin). Zdravniki odvisniki
so v povprečju stari od 30 do 39 let in najpogosteje uporabljajo
zdravila iz zdravniške torbe. Od 30 do 40 odstotkov jih je uporabljalo
opijate že vsaj dve leti. 20 odstotkov si je vbrizgalo droge med delovnim
časom, 16 odstotkov jih je imelo težave tudi z alkoholom. Pri starejših od
ISIS junij 2006