December - Planinski Vestnik

narjem in tudi mnogim drugim planinskim tovarišem postali pravo poslovnoin družabno shajališče.S fašistično okupacijo in razkosanjem Slovenije smo se nenadoma znašhpred vprašanjem, ali naj ognjišče in dom svojega planinskega delovanja vLjubljani zapremo, dragocene arhive in knjižnico nekam shranimo in skrijemoter se razidemo ah pa še životarimo in čakamo, kaj nam prinese prihodnost.Saj smo se le predobro zavedali, da v teh okoliščinah nima naše planinskodelovanje nobene prave vsebine več in da mu bo napravil konec okupator, četega ne bomo štorih sami.V tej dilemi pa sta nastopila dva nepričakovana pojava, ki sta bila odločilnevažnosti za bodoče delovanje naše planinske organizacije. Prvi je bil ta, daitalijanski okupator našega društva ni razpustil, temveč je toleriral še nadaljnjinjegov obstoj in delovanje. Ni bilo nobenih ovir za seje in sestanke v društvenihprostorih. Tudi so mogh planinci v začetku okupacije neovirano hoditi na izletepo hribih in turistično zanimivih krajih Dolenjske in Notranjske v okohšu takoimenovane Ljubljanske pokrajine; to priložnost so ljubljanski planinci tudiizkoriščali in v vse večjem številu hodili zlasti ob nedeljah in praznikih v bližnjein bolj oddaljene kraje ljubljanske okolice. Drugi tak pojav pa je bil ta, da jeprav možnost sestankov in shajanja v društvenih prostorih privabila celo vrstoljubljanskih tovarišev in onih, ki so iz kakršnegakoh vzroka iz drugih krajev zastalno ah prehodno pribežali v Ljubljano. Zatekah so se v društveno pisarno,tu so dobivali razne informacije in priložnost, da se sestanejo s prijatelji inznanci, jim prinašajo obvestila o dogodkih na terenu ter se zaupno razgovarjajoo dogodkih na svetovnih bojiščih itd.Zato se je planinski odbor odločil, da se delovanje naše planinske organizacijev danih okohščinah in možnostih nadaljuje. Društvena pisarna je poslovalav skrčenem obsegu še naprej, zaradi kritja vzdrževalnih stroškov so sepobirali članarina in prostovoljni prispevki, Planinski Vestnik je v skrčenemobsegu objavljal ustrezne članke, med drugim opise zanimivih izletniških točkv še dostopnih okoliših in začelo se je misliti celo na to, da se uredijo v nekaterihkrajih vsaj zasilna zavetišča za planince. Kmalu se je tako zavetišče zgradilo vIškem Vintgarju in uredilo pri kmetu Jerali na Samotorici. Sklenili smodogovor z lastnikom sveta na vrhu Krima, da bi tam postavili skromno planinskokočo. 15. januarja 1942 je prevzelo Slovensko planinsko društvo od turističnegakluba »Polž« planinski dom na Polževem, ki je bil zlasti v zimskem časuprivlačna točka ljubljanskih smučarjev.Med tem pa so nastopih dogodki, ki so napravili konec tudi tem ostankomnašega planinskega životarjenja. Naše planinske postojanke, ki so nudile zavetiščene samo planinskim izletnikom, temveč tudi našim partizanskim borcemna terenu, je v teh borbah doletela usoda, s katero smo že vnaprej računali.Pogorelo je Polževo, pogorelo zavetišče v Iškem Vintgarju in koča na Mirnigori. Zavetišče na Samotorici smo likvidirali. Bodeča žica, s katero je kmaluobdal okupator Ljubljano, je napravila konec tudi izletništvu ljubljanskihplanincev.Povsem logično bi bilo, če bi bili v tem položaju napravili konec tudidelovanju Slovenskega planinskega društva, prenehali z delom odbora in zaprlisvoje društvene prostore. To bi bilo tem razumijivejše, ker so kljub začasnipasivnosti okupatorja do naše planinske organizacije postali ogroženi marsikateritovariši iz društvenega odbora in iz vrst njegovih aktivnejših sodelavcev.Saj sta bila predsednik in tajnik s predstavniki nekaterih uglednejših ljubljanskihdružbenih in gospodarskih organizacij ter zavodov in univerze pozvana po