December - Planinski Vestnik

Moja prva partizanska turaDR. M A R I J A N B R E C E L JKakor vsakogar od nas, ki smo sodelovali v narodnoosvobodilni vojni in jopreživeli, me veže toliko spominov na to dobo in tako različnih, da sedaj,ko teče že dvajseto leto, odkar se je začela pisati s 27. aprilom 1941 naša novazgodovina, ne bi vedel več postaviti vseh številnih dogodkov na pravo mesto.Ne mislim na dolgo in strnjeno vrsto tistih dogodkov, ki so in bodo ostaliv nepozabnem spominu tako naši generaciji kakor bodočim pokolenjem kotzgodovinske priče naše oborožene narodne vstaje in ljudske revolucije. V mislihimam mnoge manjše in majhne dogodke in take, ki so sami po sebi morda leneznaten ali celo brezpomemben del celotnega dogajanja, niso pa brez vrednostiza boljše razumevanje in pravilnejše vrednotenje dobe, ki nam tako mnogopomeni. Gotovo je, da mnogo od teh podrobnosti že pada v pozabo. Todanekateri še tako drobni dogodki, ki so človeku osebno dragoceni, pa ostajajov jasnem spominu. Ostajajo zato, ker so bih povod mnogih čustvenih pretresov,ki smo jih preživljali, in pomoč mnogih razumskih spoznanj, do katerih smoprihajali vsak po poti svojega osebnega notranjega razvoja.Mnogokrat po vojni smo v krogu planincev obujali spomine na partizanskaleta. Hribovski tovariši, ki so preživeli vojno v taboriščih ali v okupiranihmestih, so nas večkrat spraševali o naših planinskih doživetjih med vojno.Moram reči, da sem bil vselej v zadregi, kaj odgovoriti na tako vprašanje.Bivanje v gozdovih, številne kratke in dolge poti po hribih in dolinah v vsehletnih časih, podnevi in ponoči, v vseh mogočih vremenskih prilikah, hajke,bunkerji - vse to - zame triletno partizansko življenje - je bilo v pretežni merineposredno povezano z naravo, ki nam je bila ves čas dobrohotna zaščitmca.Toda to življenje je bilo vsak dan znova tako prepleteno z burnim tokom naševojaške in politične borbe, da so bila vsa doživetja navezana predvsem nadogodke, ki so se vrstili v okviru te borbe. Gozdovi in hribi so postali nasnaravni življenjski prostor in »planinar j en je« naš vsakdanji način življenja zavse - za planince in neplanince. Za človeka, ki je od svoje zgodnje mladostizahajal v planine in jih imel resnično rad, je razumljivo, da se je na številnihpartizanskih pohodih in ob različnih okoliščinah miselno vračal k mnogoterimsvojim hribovskim podvigom v svobodi in primerjal svoja takratna doživetja inobčutke s čustvenim in miselnim svetom, ki ga je pričel oblikovati novi čas ssvojo izredno sugestivno močjo. Moje predvojno prijateljstvo s planinami mi mbilo samo dragocena fizična pomoč v mnogih naporih, ampak večkrat tudiduševna uteha v različnih razpoloženjih, ki so spremljala naše partizanskoživljenje.In tako so mi ostale v spominu tudi mnoge poti, dogodki in razgovori, ki sobili na ta ali oni način v zvezi s planinstvom, včasih več, včasih le kot preblisk,ki je presekal misli in občutke, pretežno povezane z vojnimi in političnimidogajanji in z vse mogočimi partizanskimi dogodivščinami. V vrsti pisanihdoživetij iz burne in napete začetne dobe naše narodnoosvobodilne borbe mi živijasno v spominu moja pravzaprav edina gorska tura v letu 1941, ki sva jonapravila skupaj s pokojnim Borisom Kidričem.