December - Planinski Vestnik

nama med nekim počitkom pripoveduje, kako je vodil na vrh skupino Nemcev;prišli so s svojim »folksvagenom«. Reče nama: »Vidva sta prva tuja planinca,ki nista sedla v dom in ukazovala, ampak sta skupaj z nami delala, pripravljalahrano, nosila nahrbtnik in jedla.. .« Pomishla sva na naše planine, težkenahrbtnike, tovarištvo in doživljanje; ponosna sva in želela bi, da bi najin vodičspoznal naše planine in naše planince.Oblaki se zbirajo v krogu pod nami, se pomikajo navzgor in obdajajo grebenin posamezne vrhove. Med prameni megle vidimo nebo, prostor okoh nas postajavse širši, sonce pa močnejše. V nogah čutimo, da smo blizi 4000 m. Čez razbitoin zametano skalovje se končno prebijemo po globokem snegu na sam greben.Vrh je desno, označen z leseno piramido. To je nižji od dveh glavnih vrhov.Utrujeni sedamo in gledamo okoli sebe. Jaz fotografiram, Garip se sezuva inožema nogavice, Ljiljana globoko diha. Proti zahodu se nadaljuje oster greben,na katerega se s severne strani naslanja ledenik. Tukaj je 1952. leta Pfisterizvedel po strmem ledu zelo lep vzpon, ki ga verjetno od takrat še ni nihčeponovil. Čez nekoliko pečin se pride potem na sam glavni vrh, ki je oster inizrazit. Turka nočeta dalje; mokra sta in utrujena. Pravita: »Tja (gor) gredosamo plezalci, midva ne!« Presodil sem, da je zadnjih 150 metrov ostrega sneženegagrebena mogoče pazljivo premagati tudi brez vrvi — in krenil sem.Prepadi so na obeh straneh v resnici veliki, greben sam pa ni problematičen.6. oktobra 1959 sem ob 10. uri sam stal na vrhu.Planine, dežela in ljudje — z eno besedo: Turčija naju je navdušila. Potod Carigrada do Ararata je zgodovinski roman, napisan z živo besedo spomenikovin sledov tisočletja starih dogodkov. Med Turki, planinci in smučarji,sva si pridobila prijatelje, ki bi jih rada pozdravila v naših planinah. Najinaželja pa je nadaljevati maloazijska potovanja — morda do Ararata. Samo da bibila živa in zdrava ...Pismo uredništvuNaprošam Vas, tov. urednik, da objavite v Vaši reviji nekaj vrstic kot izrazgloboke hvaležnosti vsem članom Gorske reševalne službe s postojanke na Okrešlju,ki so v temni, hladni in deževni noči od 3. na 4. julij žrtvovali svoj nočni mir inpočitek ter se napotili v mokre, zasnežene in spolzke strmine pod Brano, da bi nassedmorico ljubiteljev planin rešili vseh nevšečnosti, ki so nam px-etile. Pisec teh vrsticin vsi ostali, ki jih je na najnevarnejšem mestu preko snežišča pod Brano zajelanevihta in noč, smo dobro čutili vso njihovo človekoljubnost in hrabrost, ko so hiteliproti pečinam, čeravno niso vedeli, kdo in od kod smo. Hvaležni smo njihovi pozornosti,ker so opazili in se odzvali našim znakom, posebno pa njihovi hitri intervencijiin strokovno izvedeni reševalni akciji ter za močno oporo vsem, posebno pa poškodovanemuplanincu in najmlajšemu, kakor tudi za vse tople in bodrilne besede, s katerimiso nas ogreli, ko smo premočeni prezebali na policah. Neznani so jim bili našiobrazi, vendar so z nami takoj vzpostavili prisrčno vez.Ob tem bi želel povedati še misel, ki se mi je utrnila isto noč. Ali ne bi bilomnogo bolj koristno, človekoljubno in bolj prav, da bi družba namesto za (tako vsajje videti iz pisanja v časnikih) vse mogoče alpske ceste, žičnice in hotele dajala rajevečja sredstva za izboljšanje reševalne službe, za zavarovanje poti in za še boljšemarkacije, posebno pa za sodobno osebno opremo reševalcev, kakor tudi za opremopostojank in sredstva za hitro obveščanje. Koristneje bi tudi bilo, če bi zgradili večmajhnih, z najnujnejšim materialom opremljenih zavetišč namesto luksuznih domov.Se enkrat se vsem hrabrim fantom iz postojanke na Okrešlju, Dušanu, Herbertu,Marjanu, Elču in vsem ostalim, katerih imena so nam ostala neznana, ter njihovemuvodji, ki je ravno tako želel ostati nepoznan, iz vsega srca iskreno zahvaljujemo injim ponovno želimo, da bi tako napornih akcij imeli čim manj, a da bi vse, ki jihbodo izvršili, bile tako uspešne, kot je bila ta.G. Strah iz Črnuč, S. in M. Bonšek iz Ljubljane ter ostali štirje