December - Planinski Vestnik

nekakšne pesmi v hrvaščini. Brez repa in glave seveda. Smejal sem se, ko semse zalotil, kako strumno korakam po taktu teh verzov. Kako dolgo neki že?Pesek mi je prišel nasproti, brez ovinkov (to je pravzaprav narobe, moralbi se bil izgubiti, ko sem kar racal vsevprek). Razprla se mi je trata, ta mojaljuba zelena trata, ki me vedno sili, da bi prevračal kozolce. Ta ljuba zelenatrata, ki je bila zdaj čisto bela, in sem jo gledal, kako je bila bela. in sem sivendar zapomnil: moja zelena trata.Na robu gozda je počila veja. Osulo se je z nje, tako na drobno, da je vzraku posivelo. Obstal sem in se poklonil. Potem pa so strune v meni popustile.Vse se je razlezlo. Samo Pepca me je pa ozmerjala in me ni hotela pustitisamega dalje. Prisegal sem ji, da je vse v najlepšem redu, da ne potrebujemnobnega angela varuha (še tega bi se manjkalo; kakšna duhovna druščina bi bilašele to!). Samo mleka da si hudo želim. In tisto mleko, prevroče mleko, mi jeprikapljalo prav do podplatov.Natakni smuči. Tega sem se že ves čas na tihem bal. Počutim se, kot bi povrvi hodil in drevesa za seboj vlekel. Kot na sramotilnem odru. Saj tudi jesramota: v tehle letih, pa tak smučar. A zdaj nič ne pomaga. Navaditi se botreba, kar se le da. Srce mi je hotelo skočiti v hlače. Prav nič varnega se nisemveč počutil sam s seboj. Skobacal sem se na pot. Za menoj je tarnala Pepca,kako da smo moški čudni (in to mi je, seveda, hudo dobro delo), in se tolažila:Se sreča, da so ti včeraj oficirji pot izgladili.Navzgor sem se hitro naučil smučati. To je čisto neumna misel, a dajala mije poguma.Bil sem spet kot borovec na Pohorju. Kakor sneg na poljani. Jaz in sonce.In glas, ki me je ves čas dražil: No, fantek, si moreš še kaj želeti? Je še kjekaj lepšega? Tako sem se prijetno zabaval s seboj, na skrivnem pa sem si tudiže mislil, kako bom POTEM prišel na Ribniško, kako me bo POTEM tam pričakovaladruščina, in .. .kako bodo rekli: Ja, ti si pa res junak! Pa jim jamemtakole malomarno, čez ramo tako rekoč, razlagati o težavah poti... in semvidel, da ni težav. Škoda. To je pa res škoda.Gledal sem oficirje pred seboj. Ves čas sem jih imel pred očmi. Tiste, ki somi prejšnji dan izgladili pot. Šele zdaj se spominjam, da so imeli modre uniformein rdeče cofe, a la Napoleon! Zaupal jim pa nisem nič kaj. In delj ko sem hodilza njimi, manj sem dal nanje. Šepetaje so se pogovarjali se smejali po svoje,ne preveč prijazno, in še ozrli se niso po meni. Jaz pa sem hodil za njim* vspoštljivi razdalji kot peto kolo. Ne, tega že nisem pričakoval. Hotel sem bitisam sebi gospod, sam sebi druščina. Saj ti me hočejo osramotiti! Tesno, tesno mije postalo pri srcu. Pa sem se nasršil in državniško udaril: jok, bratci, ne bosteme vlekli tje dol na jug. Midva se bova že po svoje zmenila s Pohorjem. Sajsva vendar prijatelja! Prisluhnil mu bom, pa mi bo vse razložil, kod in kam.Menda mu ni do tega, da bi tule noč pričakal in mu še zmrznil.Ud a xil sem kar po celem. Iskal sem gol vršič, da mi bo povedal, kje sem inkam moram. Do kolen sem se vgrezal v žamete. Nič kaj dosti ne pomagajosmuči, sem si rekel. Saj vem, ne maraš jih, ker jih komaj vodiš, pa še prav tiniso, sem si ugovarjal. No, zakaj se pa potem tako bedasto ugrezajo?... Pst,samo jeze ne! In moje oči so nekako izstopile in izpod njih se je hotela iztisnitisolza, pa sem jo z obema rokama zadrževal: daj no mir, če mi ti začneš, nepridem več nikamor! Spodnja čeljust se mi je globoko povesila, ustne so mi sililev grenke oblike, v ustih pa je bilo vse suho, da še požreti nisem mogel. Pa semrekel tako, kot bi zaklel: Poj! Poj! Kaj vse je bilo treba storiti, preden se jeoglasilo iz mene! Sprva sploh nisem vedel, kje naj zastavim. In potem, kako so