December - Planinski Vestnik

V tistem lepem času, ko so dnevi vse daljši in toplejši, ko ozelene macesnovigozdovi visoko gori pod sivo skalovje, ko zadehte polja narcis pod Golico,se prebude tudi veliki cvetovi Kluzijevega svišča (Gentiana Clusii Perr.et. Song.) in krase s svojo lepo modro barvo razigrane poljane naših gorskihdolin. To cvetlico pač pozna vsakdo — vsa sreča, da ni redka in tudi ni izbirčna.Se globoko v poletje jo boste našli, seveda takrat visoko v gorah. Spominjamse, kako sem nekoč sedel na vrhu Robičja; bilo je v začetku meseca junija inna nebu ni bilo oblaka. Kako prijetno je biti visoko gori, kjer ni nad teboj ničdrugega, kakor nebo in sonce! Nekje v sinji daljavi so se belili vrhovi VisokihTur, izza Ponc je blestelo široko teme Mangrta, Škrlatica in Špik sta se kopalav zgodnjem popoldanskem soncu, pred menoj je grozeče kipela v nebo Mojstrovka,vse naokrog je kraljeval čudoviti gorski mir. Samo včasih ga je zmotilakaka čebela — prav na vrhu pa je bilo vse polno tistih velikih modrih cvetov,ki so vsaj meni tako zelo zelo ljubi. Nikoli ne morem utrgati te žlahtne cvetlice.Bilo bi kakor greh — in tako hodim vsako leto skozi vse gorske vrtove in jihobčudujem. Mislim, da mi plemeniti gorski cvetovi tam v prosti naravi povedonajveč. Koliko lepih spominov so mi že zapustili!Ze so se razcvetli cvetovi v e 1 e s e (Dryas octopetala L.) in planinskegasrebota (Clematis alpina Mili.) — o katerih bi se toliko dalo povedati,saj je velesa prastara rastlina in planinski srebot raste samo v Alpah,na Balkanskem polotoku ter v severnih predelih Rusije — ko zacveto nekaterenajlepše in najredkejše od gorskih rastlin. Naj omenim najprej n a g n o j (Laburnumalpinum Griseb.), ki mu Nemci pravijo Goldregen t. j. zlati dež. Ali nito res lepo ime? In rastlina — grm ali drevo — ga zasluži po vsej pravici. Ponaših gorskih gozdovih ga je dovolj — pojdite takole meglenega junijskegajutra skozi gorski gozd, da se bo nenadoma, ko v sanjah, prikazal pred vamita zlati grm, in razumeli boste, zakaj mi tako ugaja. Še Kugy mu je v svojiknjigi posvetil celo stran. Le škoda, da slika, ki mu spremlja besede, ni barvnafotografija!In potem naša najlepša kukavica, lepi čeveljc (Cypripedium calceolusL.) — prava skrivnost naših Julijcev in Karavank. In naj to tudi ostane — takozelo je redka in res je sreča, da jo ljudje malo poznajo in da raste navadno tam,kamor redkokdaj pride človek. Zna se pa tudi skriti in še kako! Če ne veš, vkakšni okolici najraje uspeva, ga zlepa ne boš našel! Naj samo toliko povemo njem — vse ostalo naj previdno zamolčim, še tako se bojim, kadar obiščemnjihovo skromno domovanje, da jih bo odkrila nepoklicana, neusmiljena roka.V času, ko cveto b a r č i j a (Bartschia alpina L.) ter razne u š i v k e (Pedicularis),ki so marsikomu docela neznane, in je po mokrih travnikih že odcvelmoknati jeglič (Primula farinosa L.) ter navadni volčin (Daphnemezereum L.) ne vabi več s svojim močnim vonjem; takrat ko kljubka dvocvetnavijolica (Viola biflora L.) še plaho spremlja ob potih gorskegapopotnika, se odpro cvetovi dveh izredno lepih cvetlic, ki sta tudi dokaj redki,namreč zlatega klobuka (Lilium martagon L.) in zlatega jabolka(Lilium camiolicum Bernh.) — posebno lepega okrasa nekaterih naših gorskihgozdov. Kot žive bakle, nikoli po več skupaj, stoje sredi gozdnih posek, a tudivisoko v planinah, da jih lahko že od daleč opaziš. Kakor znanilci skrivnostnihkresnih noči... Le to je žalostno, da prav nad temi cvetlicami ljudje brez srčnekulture prečesto greše. Nosi tak človek šopek tega prelepega cvetja, dokler mune postane nadležen — nato ga odvrže. Kaj takega nisem videl le enkrat!Še cvete zlati klobuk in tudi še zlato jabolko, ko zažare v tihe gorske večerezlati cvetovi rumenega svišča (Gentiana lutea L. et var. symphy- !