December - Planinski Vestnik

V cesti je_ led, v ledu hrusta stopinja. V njem škripljejo posuti kamni, vnjem se vlečejo sledovi avtomobilov. Naletel sem na ovinek, ki je bil ob tistiuri neprehoden. Samo jaz nisem takoj verjel. Jaz pravim: Volja, nosi. Tudi voljipo ledu drči. Nasmejal sem se. In ko sem zagledal ta svoj smeh, sem vedel, dase mi ne more nič zgoditi, da bom zmagal, tudi če ostanem tu spodaj.Bil sem že krvav: kamenje in led. Zares se ne da čezenj. Prav, pojdemo panaokrog. Res je, da sem neroden s temi smučmi. In z nahrbtnikom. In oči so miobmrznile, od možganov pa se kar kadi. Čudne, neumne stvari počno. A naj le.Ne potrebujem jih zdajle.Obšel sem ovinek po gozdu. Spoštljivo, na daleč. Dosti snega je, pod njimpa tudi vse zamrzlo. In dreves je kar precej in neroden sem. Ko sem bil visokonad vijugo ledu in se mi je razlegel smeh, sem zdrsnil. Smuči so šle svojo pot,prav čez ovinek. V hipu sem skuhal brozgo jeze, trme, žalosti, ironije, otožnosti,veselja in neuničljive prijaznosti do vsega, kar se mi hoče na tej poti pripetiti.Grenka godlja. Pojedel sem jo do kraja.Trajalo je neskončno precej časa. Potem sem bil zopet na vrhu vijuge.Spet sem gledal svoj sneg. Smeh tepenega — a premalo tepenega otroka. Z vsokožo sem prisluhnil paii, ki se je kuhala med menoj in obleko. Potem semrekel: ne bom več zdrčal, premagal sem te! In ker sem rekel na glas, čepravnisem rekel skozi grlo, sem se zbal.Više zgoraj je v korito posijalo sonce. Eh, čudno sonce. Brezbarvno, mlačno.A obsije te navznoter. Čutiš ga kot brata, sopotnika.Na Cezlaku je že bučalo. Ne, to mi ni pogodu. To me ne spominja na ljudi.Ljudje so bili. Videl sem jih. Občutil pa jih nisem. Ker je ropotalo in mojaduša je rekla, da to ne spada »-sem«.Cesta je dolga in prijazna. Kakor nadležen prijatelj. Pod koraki ne škrtaveč. Zdaj hodim, kot po zbiti moki. Sneg mi vsak korak oderuško prodaja. Tooderuštvo me utruja.Očka je rekel mamici: »Pusti ga, naj gre. Zdaj je toliko star, da mora samugotoviti, da je neumščina.« Po svoje bi imel rajši vse tisto mamino jadikovanjein tarnanje. Toda očetove besede so kakor bron. Nekakšna težka svetinja. Nosimjo s seboj, njen pomen sem že pozabil, a verujem, da me bo ohranila navdušenju.Divje lepo je, veš, ti gozd, gozdič trapasti, ti cesta, cestica zametena, veš, tizrak, ti ledeno topli zrak ... (vrtinec pod nebo, vrtinec nečesa toplega, da se karpari) ... divje lepo je biti neumen in mlad in drzen in malo utrujen in sploh ...Očka ima gotovo prav. Seveda. Jaz tudi. Seveda.Srečal sem cestarja. Že od daleč sem ga srečal in sem mislil, da je privid,da ga bom preplašil in prepodil. Lepi, stari, ljubi prijateljček, še nikoli videni!Kako bo z vremenom? No, ali pa kaj drugega, samo vrzi mi besedo, čisto odblizu, da jo bom čutil kot prijateljsko, ljubkovalno klofuto. Presneto, saj sem resže dolgo sam. Ce samo pomislim, kaj vse se je že med tem zgodilo ... Kaj!?... Nič.Bil je mutec. Nič ne de, pa, povej z rokami, z očmi, s smehom, menda ja,saj se vendar razumeva midva, on in jaz! Spoštoval sem ga. Vse njegovo, tudito, da si je prižgal cigareto, tudi zrak okrog njega, vse je bilo tako idilično invzneseno, prijetno in rahlo privzdignjeno — in tam, rahlo zgoraj, sem bil jazdoma.Rekel sem mu hvala, čeprav ni vedel, zakaj, in sem potem še dolgo vzdrhtevalv minulem srečanju, kot rožica v topli gi'edi, kot strune v razdraženemklavirju.