December - Planinski Vestnik

sva imela seveda pripravljen odgovor, da greva na kmete po živež. Za vsakpiimer, če nama bo »nakup« uspel, sva obesila na kolo še košarici. Mimo italijanskihstraž na robu mesta je šlo gladko in tudi vojaška patrulja, ki sva josrečala blizu znane gostilne pri Mokarju, se ni zmenila za naju. Ko sva ženekaj časa vozila po Ižanski cesti in ko sem upiral svoj pogled v Krim inMokrec, ki sta se mi približevala, sem se naenkrat zavedel, da je to od mojezgodnje mladosti prvo poletje, da nisem bil v hribih. Objel me je posebenobčutek domotožja, ki ga prej nisem poznal. V mislih sem preletel nešteto 'tur, kisem jih napravil s svojimi prijatelji, in nešteto lepih doživljajev, ki me vežejona planine, mi je stopilo pred oči. Kaj je res, da letos ne bom obiskal niti očakaTriglava, kateremu do sedaj od svojega dvanajstega leta nisem odpovedalzvestobe, da se ne bi vsaj enkrat na leto povzpel do Aljaževega stolpa? Res je,ne boš ga obiskal, se je glasil odgovor druge misli, ki je prekinila moje svobodnepohode in me zopet postavila v pravi čas in prostor. Ce bo šlo vse po sreči, jetedaj Mokrec moja letošnja prva in verjetno edina tura. In prav je tako! Bližalasva se Igu in Peter je pričel razgovor v zvezi z nalogo, ki jo morava danesopraviti.V Zelimljah sva dobila dogovorjeno zvezo. Čakal naju je mlad fant — kurir,da nama pokaže pot v taborišče mokriških partizanov. Po nekaj časa hoje, ko seje pričela pot vzpenjati navkreber in ko je razgovor med nami utihnil, mi jelepota gozda in vse narave okrog nas zopet vzbudila občutek sproščenosti inponovno so misli uhajale v Martuljek, na Jalovec in bogve kam še vse. Zatrenutek smo postali in glej, sedaj je Peter napeljal razgovor na planine in planinstvo.Toda ni mi pomagal obujati spominov, spodbudila ga je drugačna,povsem stvarna misel. Vedel je, da imam precej prijateljev in znancev medplaninci in hotel se je pogovoriti z menoj, na kakšen način poiskati zanesljivezveze in pritegniti med partizane čimveč ljudi, ki so vajeni hribov in gozdovin ki so jim dobro poznani posamezni predeli Slovenije. Planinci bi bili vpartizanskih edinicah vsekakor zelo dobrodošli. Prav tako bi mogli mnogokoristiti kot kurirji in terenski delavci za zvezo in oskrbovanje naših vojaškihenot. Dogovorila sva se konkretno, kako pospešiti tudi to nalogo.Bili smo približno na polovici poti, ko nenadoma zaslišimo strele. Ali jemorda partizanska straža naletela na sovražnikovo patruljo? Ali je to znaktaborišču za nevarnost? Niti najin spremljevalec niti midva nismo mogli ugotoviti,za kaj gre. Po poročilih, ki smo jih imeli, tu ni bilo italijanskih enot. Kerje po nekaj strelih nastala tišina, bi bil zaključek, da gre za stik s sovražnikom,vsekakor preuranjen. Nekoliko so nas vendarle vznemirili ti streli in pot smonadaljevali previdneje. Končno smo se približali taborišču. Zagledal sem prvegapartizana naših prvih oboroženih čet - borca, ki je varoval taborišče. Najinkurir je dal potrebna pojasnila. S posebnim občutkom sem pozdravil tegamladega delavca-komunista, ki je zapustil tovarno v Vevčah in vzel v rokepuško, z občutkom, ki je bil poln ponosa in spoštovanja. Na stražarjev znak jeprišel drugi starejši borec in nas odpeljal v taborišče. Zanimalo nas je, kaj jebilo s streljanjem. Pojasnilo je bilo enostavno: Dva partizana sta preizkušalaorožje.Nasproti prihaja Mirko Bračič, komandant I. mokriškega polbataljona, ki seje utaboril tu v Mokrcu v predelu z imenom »Jazbina«. Pred očmi imamgozdarsko kočo in nekaj šotorov ter obraze prvih naših borcev, ki so se prostovoljnoodločili za boj. Poleg stvari, ki so bile v zvezi z organizacijo vojaških enotin s političnim delom med njimi, je bila najina naloga, dogovoriti se za čimhitrejši napad mokriških partizanov na italijansko postojanko na Turjaku