December - Planinski Vestnik

mene spe živali, da se jim kadi od kožuščkov. Ni se mi zdelo, da jih zebe. Sampa sem bil v temi gozda, prerešetani s curki mesečine, še bolj sladko vznemirjenV meni so peli živci, moja čustva so vihrala. Ko bi se tedaj neprevidnasprožila veja, bi mi razbila srce. Čutil sem, da sem zares otrok, a tega si nisemzameril. S tem sem računal.Kdo me sploh vabi na to pot?Moja Ljubezen, Pesnik - jaz, jaz - Otrok. Moje Hrepenenje. (Zelo vzvišenebesede, fantek!) Jaz pa le ljubim vse to, najbolj pa hrepenenje, ker ga je največin ker gori. Iz plamenov tega ognja si prerokujem, da bom nekoč človek. Mordase že prebujam v človeka. (Spet zelo zveneče besede, fantek!) In sem tudi precejrazburjen zaradi tega in precej ponosen. Brez ponosa ne gre. In za usesi mi jevroče. - . . jSonce mesečine. Tako je pač: kadar je tema, je luna sonce. Sele, kadar sepreobješ lune... Nikoli se te ne bom preobjedel, luna! Ker si sestra mojemusrcu, ker se pasem v tvoji peni.To mi je spet razpihalo čustva. In toliko sem pa že star, da znam lepo prisluhnitiin ugotoviti: zaljubljen sem. To je nekakšna vesoljna ljubezen. In s tozaljubljenostjo, le priznajmo, se branim pred strahovi. To je pa misticizem.Sel sem ob robu rečice, pod jablanami, ki so stare, plodne vsajene v mojspomin. Pod okovi mraza se je v rečni strugi plašno kotalilo. Samo čisto maloje bilo slišati. Rekel sem si, da je mesečina zašelestela.Bližal sem se Oplotnici. Resnica je: zmagoslavno srečnega sem se počutil,ko bom spet čutil ljudi blizu sebe, čeprav za zidovi, čeprav bodo spali. Takoneumno mi gre vse do srca. Človek si pač nič ne more. V človeku je mnogo sil,ki vlečejo vsaksebi. Glavna sila pa je Ljubezen. In Volja. Ce si ti dve podastaroke' In kako bi sploh bilo drugače. Človek ima vendar voljo do lepega, doljubezni. Sem otročji? A ne tako, kot mishš. Vem (!), da je v vsaki ljubeznitudi nekaj grenkega.Tudi v tej moji. Nekakšna žalost, da ne morem vsega sveta z enim samimpoljubom zajeti. Z enim samim poljubom vso ljubezen doživeti in izpovedati.In še nekakšna otožnost, ker srce skorajda boli, če mu naložiš preveč ljubezni.Nekoč bom imel Ljubico. Tako zelo vem, da jo bom imel, da jo skorajdaže imam. Ze pesmice ji pišem. Bolj slabe, ker sem še sam. In že ji ne moremprav povedati, kako veliko ljubezni se mi je nabralo zanjo.Potrkal sem na okence. Obljubil sem bil, da se oglasim med potjo. Todaljudje so čudni. Ponuja mi jesti, piti, sili me v posteljo. Kako daleč vsa drugod drugega, ljubi znanec! Kako sva si le mogla podati roke:Zaradi ljubega miru sem legel. Zoprna reč. Kar sredi poti - bumf v rjuhe.Dišale so sveže, neizmerno vsiljivo. A moja duša jih je predišala, premagala,odrinila, zavozljala in me pognala iz njih. Z nočjo prišel, z nočjo odšel, zdravi,zdravi! .. ,,Mesec me je že komaj čakal. Opravil je za to noč. Srečno, prijatelj, gospod.Kolikor si mi dal mesečine, toliko ti ljubezni vračam. In ne bodi hud, da se takoveselim sonca. .Preuredili bomo vse, pospravili bomo v sebi in prezračili, da bo dišalo, kottiste rjuhe. Potem bo prišlo sonce. Tako čisto zagotovo bo prišlo!Cesta Čutim, da je res: nahrbtnik je pretežak, roke trudne od smuči Avolja nosi voljno. Teh umetnosti me je naučil očka. S tistim svojim tihim, ljubeznivimsmehom: »Nisem te slišal, a prav gotovo imaš prav: Zares je lepo.Zelo lepo.«