December - Planinski Vestnik

ilo več. — Ostal pa mi bo v spominu kot grmiček progastega volčina, ki semga nekoč našel pod stenami Begunjskega vrha na Tominškovi poti.Tako smo se na kratko sprehodili preko zelenih travnikov in livad, prekobujnih trat čez sive mogočne skale in skozi zelene krasne gozdove Julijcev inKaravank — od zgodnje pomladi do tistih prečudno lepih in tihih jesenskih dni,ko pogled z vrhov potuje v daljave, ki jim skoraj ni meja in se nad nami bočile neizmerno sinje nebo, ko porumene gorske trate ter se razlijejo pisane barvemed trudne gozdove v najčudovitejših odtenkih. Še nas tu in tam ob poteh izdolin spremlja radovedni resasti svišč (Gentiana ciliata L.), a tišina vgorskem kraljestvu je vse silnejša, vse globlja — marsikomu tako draga in ljuba.Toda takih dni ni mnogo — na lepem se zbudi vihar, kakršen je doma le tamvisoko gori, z njim prideta led in sneg ter vkujeta ponosne vrhove in planinev tisto podobo, ki ji ni enake. Takrat zamre rastlinsko življenje v visokih gorahin zaspi, dokler ga ne prebude topli žarki pomladnega sonca. Dotlej pa bodopretekli dolgi, dolgi meseci.O, te livade in trate naših Julijcev in Karavank! In njihovo pisano cvetje— drobni, predrobni biseri in kristali, vsako leto isti, vselej zelenju in sivimstenam v najlepši okras. Kako zelo ljubim vso to planinsko prelest! Vsak izlettja gori je kakor veliko doživetje, iz spominov na nepozabna pota se krešejočarobno lepe slike...Prešle so sence zimskih dni in prismejalo se je sonce, da je vzdrhtelo golodrevje, čeprav so bile sape še hladne. Včeraj pa je bil prelep dan: na nebu nibilo oblaka ne megle, kamorkoli si se ozrl, povsod prešerno veselje sončnihžarkov. Še rože so na široko odprle svoje cvetove — in glej — tu je pomlad!Tudi jaz sem odprl okno svoje sobice, pustil sem razposajenim sončnimžarkom, da so jo napolnili do zadnjega kotička. Naj tudi meni prinesejo pomlad!Misli same so se vzradostile — že so zdaj blizu dnevi, ko se napotim v kraljestvogora, med svoje stare, ljube znance. Tja, kamor v teh bajnih pomladnihdnevih poromam vsako leto. Srce me vleče tja gori...Kajti kaj je lepšega kakor gorsko kraljestvo z vsem svojim neizmernimbogastvom?Baroltholi - Prvi majCIRILD E B E L J A KNemo smo stali pod južnimi pobočji gore. Vsak se je bal besede, odločilne,ki naj potegne za seboj vso odpravo v strme soteske Kail gange. Prvič smogledali nad seboj resnico, ob kateri nam je postalo malce nerodno, kot da nespadamo sem. Kradoma smo gledali v steno in zopet drug drugega, daljnogledje romal iz roke v roko. Pogled je drsel pod ledenimi lomi platojev, iskal prehodovin variant. Bilo bi jih skoraj preveč, če bi gledal z alpskimi očmi in bise ne nehal vrh vseh na 6000 in bi vmes ne ležalo tisoč metrov ledu in razpok.Na koncu smo gledali le še v eno smer. Za spoznanje manj strmo se je dvigalledeni slap prav na sredi in vsak trenutek se je pokadilo med stolpi. Svarilenglas, ki je odmeval stokrat v krnici in odbijal do piramide Tarkota, ki ta venec