December - Planinski Vestnik

zaprt. V Pontaflu pokončni Nemec, rdečeličen, navzgor ošiljeni brki, obutevsolidna, irhaste hlače, usnjene naramnice z obšitimi očnicami, encijan in sleč,klobuk pa zelen, za njim gamsja brada, ptičje pero — večen lovec, pripravljenna tekmo in boj.Razhka med Pontebo in Pontaflom je v podnebju, rastlinstvu. Ponteba, ki jepo Železni dolini odprta proti jugu in zato izpostavljena toplejšim zračnimstrujam, ima že milejšo mikrokhmo in drugačno, že nekam južno vegetacijo.Začudil sem se, ko sem potoval prvič po tistih krajih in gledal vse dol poKanalski dolini pa do Pontebane gozdove z iglastim drevjem, a kakor hitro semprišel v furlanski svet, onstran mostu, ni bilo več iglavcev, temveč so začelinavzdol po sicer skromnih hostah prevladovati nižji listavci. Razhka medPontebo in Pontaflom je v značaju naselij. Tu so hiše nižje in širše, narazendruga od druge, tam pa visoke, na tesno zidane na južnjaški način. Tu so strehestrme, s skodlami krite, tam položne, krite s korci, in večji del po vrhu nametanes kamenjem, da ob vetrnem vremenu bolje drže. fra hišah v Pontebi so oknaširoka, s podboji iz kamna in oboknicami, v Pontaflu so okna v lesenih okvirjih,na oknih cvetlice. V Pontebi imajo samo nekateri skromno pečico, čeprav štejejokraj med najhladnejše v Italiji, v Pontaflu ima vsaka hiša svojo veliko peč.Razlike so v opremi hiš, pri hišnem orodju in kuhinjskih potrebščinah, v načinuobdelave, v mišljenju in običajih, v vedenju, kadar je žalost ali veselje. V prvisvetovni vojni je bilo vse razdejano, ker je bila po gorah nad dolino bojnačrta, a tudi ko so vse naselje po vojni obnovili in je vsa pokrajina že kmalupol stoletja pod Itahjo ter-Pontafel in Ponteba že dolgo strnjena v eno samoobčino z enim samim imenom, kljub vsemu temu so še zmerom razlike obakrajpotoka 24 .Razhka tudi v prehrani. Bilo je kakšno leto po prvi vojni. S prijateljemStankom sva bila po lepi turi na Dunjski vrh in Lipnik prenočila kar v bregu,na Slovenski planini. Dopoldne sva prišla v dolino, v Pontebo, tisto na oni stranivode. Se uro časa je bilo do vlaka in da se odteščava, sva stopila v gostilno invprašala, če imajo kaj za pod zob. Furlan je odkimal in pokazal čez vodo, najgreva sem, na nemško stran, v Pontiebe todeschie, je rekel. Potem povprašavatu za predjužnik 25 , Nemec pa naju debelo pogleda: »Iz katerih krajev vendarprihajata, sta mar vojno prespala?« Navada ah razvada, ondod ni nikoli večoživela.Od Tablja do izhva Bele (furl. la Fele) v Tilment potujemo po izrednozanimivi Železni dohni, ki jo v vsakdanjem življenju že štejejo h Karniji. Jepovsem svojevrstna alpska dolina, posebno do Kluž zelo ozka, zaprta, tu pa tamprava divjina med skalovjem in vodami, z redkimi in neznatnimi naselji obustjih stranskih grap in debri. Ima malo svetlobe in sonca, Bela se pa šumnoprebija skozi njene temačne tesni in mora, čeprav v hudem dežju naraste inpreplavi sotesko, le-to še dehti z zelo prometno cesto in enotirno železniškoprogo, ki je pa edinstvena v svoji izgradnji, kot malokatera ovinčna, se s cestovelikokrat križa, pelje skozi številne predore, čez mostove in viadukte, nad24 Cez Pontebano peljeta cesta in od 1. 1879 tudi železnica. Sporočila govore, dav vsem 18 stoletju in v prvi polovici 19. stoletja, tedaj v 150 letih, niti en zakon mbil sklenjen med dvema, ki nista bila z iste strani potoka. Prvi zakon med ženinomz enega in nevesto z drugega brega, zelo redek primer, je bil sklenjen 1. 1861 —G. Marinelli: »Guida del Canal del Ferro«, Udine, Societa Alpina Friulana, 1894,str. 310. ..25 Predjužnik, nemško Gabelfruhstiick, toplo mesno jelo, ki se z njim postrežev gostilni dopoldne, star avstrijski običaj, ki se ga ponekod v nasledstvenih deželahše drže.