December - Planinski Vestnik

Planinska koča na Erdžlasu v višini 2150 msejmišča in kioski, prodajalci granatnih jabolk, semen in čičerike, lupine, limuzinein oslički - vse to nudi sliko razkošja in bede, mesto, v katerem se prelivajokontrasti orienta.Džip, ki nama ga je dal na razpolago komandant vojaškega letališča, je biltočen in prepeljal naju je preko dolgočasnega in pustega sveta do smučarskegadoma. Nad nama je bil s snegom pokrit vrh, okrog pa nepregledna pobočja,obrasla z nizko travo, brez grmovja in drevja. Dom je skromen, športen,z velikim številom skupnih ležišč in prostorne obednice. V knjigi vtisov svaodkrila samo nekaj nemških stavkov, edinih sledov redkih obiskovalcev. Sicerpa je pozimi, kakor pravijo, dom poln smučarjev, ki jih privabljajo v resnicičudoviti tereni.Zgodaj zjutraj smo krenili proti vrhu: Ljiljana (moja žena), najin vodicGarip, njegov prijatelj in jaz. Ločnica snega je šele pri približno 3000 metrih,od tu začenja tudi glavni vzpon, tako da smo mogli dotlej hoditi tudi po mraku.Krušljivost tukajšnjega granita, pomešanega z lavo, presega vse, kar smo navajenivideti v apnencu. Ob prvih sončnih žarkih se začne prava kanonadapadajočega kamenja. Gredoč po strmem in zasneženem ozebniku se vsak hips skoki na levo ali desno izognemo kakšnemu kamnu, ki se kotali z višine. Priizhodu iz ozebnika se prebijemo pod široko snežno pobočje, ki drži do grebena500 metrov iznad nas. Tu je kamenje manj nevarno, zato pa sneg vse globlji,na posameznih mestih strm in poledenel. Prisiljena sva kopati s cepinom stopniceza najina tovariša Turka, ki imata slabo obutev in nimata niti cepinov niti derez.Tako se polagoma vzpenjamo. Ljiljana je prvič prešla višino Triglava in čutiomotico. Kljub temu je vztrajna, ne želi se osramotiti pred Turkoma. Vodič