Planinska koča na Erdžlasu v višini 2150 msejmišča in kioski, prodajalci granatnih jabolk, semen in čičerike, lupine, limuzinein oslički - vse to nudi sliko razkošja in bede, mesto, v katerem se prelivajokontrasti orienta.Džip, ki nama ga je dal na razpolago komandant vojaškega letališča, je biltočen in prepeljal naju je preko dolgočasnega in pustega sveta do smučarskegadoma. Nad nama je bil s snegom pokrit vrh, okrog pa nepregledna pobočja,obrasla z nizko travo, brez grmovja in drevja. Dom je skromen, športen,z velikim številom skupnih ležišč in prostorne obednice. V knjigi vtisov svaodkrila samo nekaj nemških stavkov, edinih sledov redkih obiskovalcev. Sicerpa je pozimi, kakor pravijo, dom poln smučarjev, ki jih privabljajo v resnicičudoviti tereni.Zgodaj zjutraj smo krenili proti vrhu: Ljiljana (moja žena), najin vodicGarip, njegov prijatelj in jaz. Ločnica snega je šele pri približno 3000 metrih,od tu začenja tudi glavni vzpon, tako da smo mogli dotlej hoditi tudi po mraku.Krušljivost tukajšnjega granita, pomešanega z lavo, presega vse, kar smo navajenivideti v apnencu. Ob prvih sončnih žarkih se začne prava kanonadapadajočega kamenja. Gredoč po strmem in zasneženem ozebniku se vsak hips skoki na levo ali desno izognemo kakšnemu kamnu, ki se kotali z višine. Priizhodu iz ozebnika se prebijemo pod široko snežno pobočje, ki drži do grebena500 metrov iznad nas. Tu je kamenje manj nevarno, zato pa sneg vse globlji,na posameznih mestih strm in poledenel. Prisiljena sva kopati s cepinom stopniceza najina tovariša Turka, ki imata slabo obutev in nimata niti cepinov niti derez.Tako se polagoma vzpenjamo. Ljiljana je prvič prešla višino Triglava in čutiomotico. Kljub temu je vztrajna, ne želi se osramotiti pred Turkoma. Vodič
nama med nekim počitkom pripoveduje, kako je vodil na vrh skupino Nemcev;prišli so s svojim »folksvagenom«. Reče nama: »Vidva sta prva tuja planinca,ki nista sedla v dom in ukazovala, ampak sta skupaj z nami delala, pripravljalahrano, nosila nahrbtnik in jedla.. .« Pomishla sva na naše planine, težkenahrbtnike, tovarištvo in doživljanje; ponosna sva in želela bi, da bi najin vodičspoznal naše planine in naše planince.Oblaki se zbirajo v krogu pod nami, se pomikajo navzgor in obdajajo grebenin posamezne vrhove. Med prameni megle vidimo nebo, prostor okoh nas postajavse širši, sonce pa močnejše. V nogah čutimo, da smo blizi 4000 m. Čez razbitoin zametano skalovje se končno prebijemo po globokem snegu na sam greben.Vrh je desno, označen z leseno piramido. To je nižji od dveh glavnih vrhov.Utrujeni sedamo in gledamo okoli sebe. Jaz fotografiram, Garip se sezuva inožema nogavice, Ljiljana globoko diha. Proti zahodu se nadaljuje oster greben,na katerega se s severne strani naslanja ledenik. Tukaj je 1952. leta Pfisterizvedel po strmem ledu zelo lep vzpon, ki ga verjetno od takrat še ni nihčeponovil. Čez nekoliko pečin se pride potem na sam glavni vrh, ki je oster inizrazit. Turka nočeta dalje; mokra sta in utrujena. Pravita: »Tja (gor) gredosamo plezalci, midva ne!« Presodil sem, da je zadnjih 150 metrov ostrega sneženegagrebena mogoče pazljivo premagati tudi brez vrvi — in krenil sem.Prepadi so na obeh straneh v resnici veliki, greben sam pa ni problematičen.6. oktobra 1959 sem ob 10. uri sam stal na vrhu.Planine, dežela in ljudje — z eno besedo: Turčija naju je navdušila. Potod Carigrada do Ararata je zgodovinski roman, napisan z živo besedo spomenikovin sledov tisočletja starih dogodkov. Med Turki, planinci in smučarji,sva si pridobila prijatelje, ki bi jih rada pozdravila v naših planinah. Najinaželja pa je nadaljevati maloazijska potovanja — morda do Ararata. Samo da bibila živa in zdrava ...Pismo uredništvuNaprošam Vas, tov. urednik, da objavite v Vaši reviji nekaj vrstic kot izrazgloboke hvaležnosti vsem članom Gorske reševalne službe s postojanke na Okrešlju,ki so v temni, hladni in deževni noči od 3. na 4. julij žrtvovali svoj nočni mir inpočitek ter se napotili v mokre, zasnežene in spolzke strmine pod Brano, da bi nassedmorico ljubiteljev planin rešili vseh nevšečnosti, ki so nam px-etile. Pisec teh vrsticin vsi ostali, ki jih je na najnevarnejšem mestu preko snežišča pod Brano zajelanevihta in noč, smo dobro čutili vso njihovo človekoljubnost in hrabrost, ko so hiteliproti pečinam, čeravno niso vedeli, kdo in od kod smo. Hvaležni smo njihovi pozornosti,ker so opazili in se odzvali našim znakom, posebno pa njihovi hitri intervencijiin strokovno izvedeni reševalni akciji ter za močno oporo vsem, posebno pa poškodovanemuplanincu in najmlajšemu, kakor tudi za vse tople in bodrilne besede, s katerimiso nas ogreli, ko smo premočeni prezebali na policah. Neznani so jim bili našiobrazi, vendar so z nami takoj vzpostavili prisrčno vez.Ob tem bi želel povedati še misel, ki se mi je utrnila isto noč. Ali ne bi bilomnogo bolj koristno, človekoljubno in bolj prav, da bi družba namesto za (tako vsajje videti iz pisanja v časnikih) vse mogoče alpske ceste, žičnice in hotele dajala rajevečja sredstva za izboljšanje reševalne službe, za zavarovanje poti in za še boljšemarkacije, posebno pa za sodobno osebno opremo reševalcev, kakor tudi za opremopostojank in sredstva za hitro obveščanje. Koristneje bi tudi bilo, če bi zgradili večmajhnih, z najnujnejšim materialom opremljenih zavetišč namesto luksuznih domov.Se enkrat se vsem hrabrim fantom iz postojanke na Okrešlju, Dušanu, Herbertu,Marjanu, Elču in vsem ostalim, katerih imena so nam ostala neznana, ter njihovemuvodji, ki je ravno tako želel ostati nepoznan, iz vsega srca iskreno zahvaljujemo injim ponovno želimo, da bi tako napornih akcij imeli čim manj, a da bi vse, ki jihbodo izvršili, bile tako uspešne, kot je bila ta.G. Strah iz Črnuč, S. in M. Bonšek iz Ljubljane ter ostali štirje
- Page 3 and 4: V tej številki prinašamo nekaj č
- Page 5 and 6: Poletje 1941. Vodstvo Komunistične
- Page 7 and 8: Kratek razgovor z Mirkom, nato zbor
- Page 9 and 10: sem o njihovi želji in namenu poro
- Page 11 and 12: likvidaciji bana Natlačena na faš
- Page 13 and 14: \nastale vrzeli v naših vrstah in
- Page 15 and 16: Na Kokovem pri TrbižuFoto: Dr. A.D
- Page 18 and 19: letenski čas prežive v svojem va
- Page 20 and 21: Zabniceuro hoda po mejnem grebenu a
- Page 22 and 23: Od Sv. Katarine ali Šenkatrije, ko
- Page 24 and 25: zaprt. V Pontaflu pokončni Nemec,
- Page 26 and 27: KarnijskenošePoliški Špik. Nova
- Page 28 and 29: planin, le malo paše, a so te gore
- Page 30 and 31: naporna. Da bova dlje imela senco,
- Page 32 and 33: mene spe živali, da se jim kadi od
- Page 34 and 35: Rekel sem si, da je najbolj pametno
- Page 36 and 37: vse zapornice škripale, kako se je
- Page 38 and 39: VrhoviErdžiasaFoto dr. I. St.nikak
- Page 42 and 43: Čudovito je cvetje pod TriglavomD
- Page 44 and 45: andra Mrb.). Le na nekaj mestih v J
- Page 46 and 47: ilo več. — Ostal pa mi bo v spom
- Page 48 and 49: proti stebru v zavetje sence in var
- Page 50 and 51: LRS pričela s topografijo Doline s
- Page 52 and 53: MEDNARODNA ALPSKA KOMISI-JA, v kate
- Page 54 and 55: 1959 po številu 2696 ali za 104 %
- Page 56 and 57: Izvolili so 11-članski društveni
- Page 58 and 59: azgled po svetuPANTA je bil 1. 1959
- Page 60 and 61: vec svoje poročilo o tem zaključu
- Page 63 and 64: STATISTIKA ČLANSTVA PLANINSKE ZVEZ
- Page 65 and 66: PREGLED INVESTICIJ ZA NADEL A VO, P
- Page 67 and 68: PREGLED PLANINSKO - SMUČARSKIH NES
- Page 69 and 70: maNDatumKraj nesrečeime in priimek
- Page 71 and 72: dC«NDatum Kraj nesrečeime in prii
- Page 73 and 74: PREGLLED NAROČNIKOV PLANINSKEGA VE
- Page 75 and 76: PREGLED GRADBENIHi N V Eiz prostovo
- Page 77 and 78: I N V Eiz prosto-*> PLANINSKODRUŠT
- Page 79 and 80: PREGLED KAPACITETE, OBISKA IN NOČI
- Page 81 and 82: mXVHP l a n i n s k ap o s t o j a
- Page 83 and 84: Kapaciteta ležišč Število obisk
- Page 85: ŽelezarnaJesenicePROIZVAJACEVI:vod