December - Planinski Vestnik

društvenenoviceAndrej PotratoLansko jesen, 29. novembra 1959, je bila v gorah zgodnja, huda zima. Na Okrešljuse je zbrala gruča alpinistov, med njimi tudi pokojni študent Andrej Potrato iz Grižpri Celju. Večina se je pred surovim vremenom umaknila, na Okrešlju sta ostalaAndrej in Mariborčan Kolar. Tovariši so ju vabili s seboj, ta dva pa sta imela svojenačrte. Premagati sta hotela zimo, ki je napadla z vso silo, na poti z Okrešlja prekoJermanovih vrat v Kamniško Bistrico. Zima je bila močnejša. Pod Kotliči se jesplazilo, Potrato in Kolar sta morala kloniti pred gorskimi močmi.Našli so ju konec avgusta leta 1960, ko je sonce raztopilo neprijazno grudo sovražneplaznice pod Brano.Andrej Potrato je za našo rubriko »Mladi pišejo« pred dvema letoma napisalsestavek o Hermannu Buhlu. Za motto svojega pisanja je vzel tisti znani Hemingwayevtekst o leopardu na Kilimandžaru: »Prav blizu zahodnega vrha leži izsušenoin zmrzlo okostje leoparda. Nihče ni pojasnil, kaj je iskal leopard v tej višini.«Andrej je skušal to pojasniti. »Ko si pod steno,« je pisal, »si misliš, kakšna ničlasi; ko pa se z njo poizkusiš, spoznaš, da si nekaj več kot ničla, zaveš se moči.Buhl, ti si leopard, ki je obležal pod vrhom.«Andrej Potrato se je preizkušal s silami gorske narave kake tri leta. Iskal je vnjih srečo, iskanje sreče pa je enoten, skupen najgloblji razlog za celo vrsto dejanj,ki se jih mlad človek loti. V telesnih naporih, ki jih gore zahtevajo, je videl bistvenipogoj za pravo zadovoljstvo v gorah, za notranji duševni kontakt z gorskim svetom.Sreča je res nekaj skrivnostnega, večji del pogreznjeni svet v teminah človekovepodzavesti, vendar v gorah nekaj stvarnega, otipljivega: občutek moči in sproščenostina vrhu, široki horizonti, silni razgledi, veličastni relief zemeljskega lika, vse to inše marsikaj je mirilo nemir mladega srca, vse to je doživljal in iskal željno instrastno, ne da bi pomislil na zmrzlega leoparda pod vrhom gore na ledenem grušču,in ga umirilo, preden si je odgovorilo do kraja na ono temeljno vprašanje o sreči.Pokopali so ga 19. avgusta v prelepih Grižah. Okoli prezgodnjega groba so sezbrali njegovi sošolci, ki so cenili v njem vedrega, plemenitega tovariša, in množicapogrebcev, ki so sočustvovali s težko preizkušano Potratovo družino. Andrejev oče jebil zdravnik, padel je kot talec leta 1942 v Mariboru. Andrejeva mati je umrla vOswiečimu za posledicami mučenja. Andrej je dovršil gimnazijo in študiral arheologijo,ves svoj prosti čas pa je posvetil goram. Z alpinizmom se je začel ukvarjativ plezalnih vrtcih, v robeh Kamnika nad Grižami in v AO Celje.Zdaj mu svetijo v spomin zvezde nad savinjsko deželo, kakor je sam nekje zapisal.Naj spomin nanj ne premine v tistih, ki jim je bil blizu.Adi Ivanetičevi v slovoJesenski veter je zavel z Gorjancev preko vedno zelene Krke in odnesel list.Naša gorjanska mamica, naša vneta planinka, dolgoletna odbornica PD Novomesto, se je poslovila od nas in nas zapustila za vedno.Prav nikogar ni med' vsemi tistimi, ki smo jo poznali že tedaj, ko smo bilimajhni, ki se je ne bi z veseljem spominjal in, ki se ne bi rad vračal v spominu natiste dni, ko je gorjanska mamica skrbela z vso ljubeznijo prave matere in resničnevzgojiteljice za mladi rod, ki je zahajal na Gorjance, tja gor, v kraljestvo Trdinovihbajk in povesti.Tam, v osrčju tega kraljestva, je vcepljala v mlada srca ljubezen do te lepedolenjske zemlje, saj so prav vsi tisti, ki jih je vodila, vedeli, kje je njihovo mestotedaj, ko je bilo pri nas resnično hudo. Odzvali so se klicu svoje domovine in v hudihborbah ter trpljenju pomagali izvojevati zmago.Ze tedaj smo planinci gojili in vzdrževali tesne stike z našimi sosedi onstranGorjancev in spomin na tiste dni je še vedno lep.Draga gorjanska mamica! Ko se poslavljamo od Tebe planinci, tu na bregu našeKrke, ki tiho nosi pozdrav tja dalje, obljubljamo, da bomo ohranili spomin natevedno in tvoj svetli vzgled požrtvovalne in vnete planinke bo bodril mlajše k temu,da bodo resnično vzljubili še bolj ta lepi košček naše domovine. Lilija Bogomil