December - Planinski Vestnik

Kratek razgovor z Mirkom, nato zbor in Peter - komisar Glavnega poveljstva jespregovoril borcem. Povedal jim je o dogodkih doma in v svetu, o razvojuosvobodilnega gibanja v Sloveniji in ostalih predelih Jugoslavije, o naših prvihuspešnih napadih na kamniškem območju in na Gorenjskem, o vznemirjenostiokupatorjev, predvsem pa je pojasnil, zakaj moramo z vso odločnostjo in silorazviti našo oboroženo vstajo in povsod, kjerkoli je mogoče, napadati sovražnika.Politično vodstvo našega osvobodilnega boja in Glavno poveljstvo pričakujetaod vseh naših oboroženih enot takojšnjo akcijo! Napočil je čas, ko je trebapognati okupatorju strah v kosti in mu z orožjem dopovedati, da ni in da nikdarne bo gospodar te naše lepe zemlje. Gledal sem Petra in gledal partizanskeborce. Občudoval sem odločnost in jasnost njegove misli, prepričljivo moč njegovebesede in videl v očeh in na obrazih teh naših dragih prvih borcev, kakoz zaupanjem v pravičnost našega boja in v njegovo vodstvo sprejemajo nasevelike in težke naloge, ki jih čakajo. Kljub temu, da je bil to prvi obisk mokriškimpartizanom in da so bili obojestranski občutki vendarle posebni, je Peterv zvezi s streli, ki smo jih slišali na poti, na koncu svojega govora z vsostrogostjo opozoril borce, kaj pomeni za naš oborožen odpor vsak posamezennaboj. Najtežja stvar, ki nas čaka, je oborožitev. Zato je potrebno od vsegazačetka z vso resnostjo in z vso odločnostjo postaviti pred naše borce pravilo:niti en naboj ne sme biti izstreljen zaman. Mislim, da smo se vsi prav razumeli.Name je padla dolžnost spregovoriti četi o razvoju Osvobodilne fronte, o odločilnempomenu enotnosti narodnoosvobodilnega gibanja in o organizaciji zaledjanaši partizanski vojski. Mirko Bračič je zaključil zbor. S Petrom sva ostala šenekaj časa v razgovoru s partizani in imela sva enak, trden občutek, da takiobiski pomenijo mnogo zanje in za naju, posebno sedaj v začetni dobi našegaboja. Za trenutek se mi je preselila misel že na Gorenjsko, kamor bova po vsejverjetnosti odšla čez nekaj časa. Pred odhodom sva imela s komandantom inkomisarjem še podrobnejši razgovor o pripravah za napad na Turjak. Bil jepostavljen rok, v katerem se mora izvršiti napad. »Vso srečo in nasvidenje,tovariši!« Spustih smo se v Zelimlje, napolnila sva nahrbtnike in košarice ins prijetnim občutkom zavesti, da sva izvršila nalogo, odbrzela po Barju nazajv Ljubljano.*Dogodek je sam po sebi majhen in enostaven. Nič posebnega se ni zgodilo.Toda moram reči, da je moj prvi neposredni stik z našo mlado partizanskovojsko napravil name globok in nepozaben vtis. To in pa celotna pot, na kateriso se mi prepletali spomini na planine z novim časom, ki smo ga pričeli živeti,m razgovori s Petrom, ki so mi odkrili mnogo novega, vse to je doživetje tegadneva še posebej obogatilo. Ko me je spet zajelo vzdušje napetega vsakodnevnegadela v mestu, mi je bila stalno pred očmi podoba Mokraca s taboriščem vJazbini in obrazi fantov, ki bodo jutri, pojutrišnjem šli v napad. In 31. avgusta1941 so partizani Mokriškega polbataljona s svojim komandantom MirkomBračičem v resnici izvršili napad na italijansko postojanko na Turjaku.