sva imela seveda pripravljen odgovor, da greva na kmete po živež. Za vsakpiimer, če nama bo »nakup« uspel, sva obesila na kolo še košarici. Mimo italijanskihstraž na robu mesta je šlo gladko in tudi vojaška patrulja, ki sva josrečala blizu znane gostilne pri Mokarju, se ni zmenila za naju. Ko sva ženekaj časa vozila po Ižanski cesti in ko sem upiral svoj pogled v Krim inMokrec, ki sta se mi približevala, sem se naenkrat zavedel, da je to od mojezgodnje mladosti prvo poletje, da nisem bil v hribih. Objel me je posebenobčutek domotožja, ki ga prej nisem poznal. V mislih sem preletel nešteto 'tur, kisem jih napravil s svojimi prijatelji, in nešteto lepih doživljajev, ki me vežejona planine, mi je stopilo pred oči. Kaj je res, da letos ne bom obiskal niti očakaTriglava, kateremu do sedaj od svojega dvanajstega leta nisem odpovedalzvestobe, da se ne bi vsaj enkrat na leto povzpel do Aljaževega stolpa? Res je,ne boš ga obiskal, se je glasil odgovor druge misli, ki je prekinila moje svobodnepohode in me zopet postavila v pravi čas in prostor. Ce bo šlo vse po sreči, jetedaj Mokrec moja letošnja prva in verjetno edina tura. In prav je tako! Bližalasva se Igu in Peter je pričel razgovor v zvezi z nalogo, ki jo morava danesopraviti.V Zelimljah sva dobila dogovorjeno zvezo. Čakal naju je mlad fant — kurir,da nama pokaže pot v taborišče mokriških partizanov. Po nekaj časa hoje, ko seje pričela pot vzpenjati navkreber in ko je razgovor med nami utihnil, mi jelepota gozda in vse narave okrog nas zopet vzbudila občutek sproščenosti inponovno so misli uhajale v Martuljek, na Jalovec in bogve kam še vse. Zatrenutek smo postali in glej, sedaj je Peter napeljal razgovor na planine in planinstvo.Toda ni mi pomagal obujati spominov, spodbudila ga je drugačna,povsem stvarna misel. Vedel je, da imam precej prijateljev in znancev medplaninci in hotel se je pogovoriti z menoj, na kakšen način poiskati zanesljivezveze in pritegniti med partizane čimveč ljudi, ki so vajeni hribov in gozdovin ki so jim dobro poznani posamezni predeli Slovenije. Planinci bi bili vpartizanskih edinicah vsekakor zelo dobrodošli. Prav tako bi mogli mnogokoristiti kot kurirji in terenski delavci za zvezo in oskrbovanje naših vojaškihenot. Dogovorila sva se konkretno, kako pospešiti tudi to nalogo.Bili smo približno na polovici poti, ko nenadoma zaslišimo strele. Ali jemorda partizanska straža naletela na sovražnikovo patruljo? Ali je to znaktaborišču za nevarnost? Niti najin spremljevalec niti midva nismo mogli ugotoviti,za kaj gre. Po poročilih, ki smo jih imeli, tu ni bilo italijanskih enot. Kerje po nekaj strelih nastala tišina, bi bil zaključek, da gre za stik s sovražnikom,vsekakor preuranjen. Nekoliko so nas vendarle vznemirili ti streli in pot smonadaljevali previdneje. Končno smo se približali taborišču. Zagledal sem prvegapartizana naših prvih oboroženih čet - borca, ki je varoval taborišče. Najinkurir je dal potrebna pojasnila. S posebnim občutkom sem pozdravil tegamladega delavca-komunista, ki je zapustil tovarno v Vevčah in vzel v rokepuško, z občutkom, ki je bil poln ponosa in spoštovanja. Na stražarjev znak jeprišel drugi starejši borec in nas odpeljal v taborišče. Zanimalo nas je, kaj jebilo s streljanjem. Pojasnilo je bilo enostavno: Dva partizana sta preizkušalaorožje.Nasproti prihaja Mirko Bračič, komandant I. mokriškega polbataljona, ki seje utaboril tu v Mokrcu v predelu z imenom »Jazbina«. Pred očmi imamgozdarsko kočo in nekaj šotorov ter obraze prvih naših borcev, ki so se prostovoljnoodločili za boj. Poleg stvari, ki so bile v zvezi z organizacijo vojaških enotin s političnim delom med njimi, je bila najina naloga, dogovoriti se za čimhitrejši napad mokriških partizanov na italijansko postojanko na Turjaku
Kratek razgovor z Mirkom, nato zbor in Peter - komisar Glavnega poveljstva jespregovoril borcem. Povedal jim je o dogodkih doma in v svetu, o razvojuosvobodilnega gibanja v Sloveniji in ostalih predelih Jugoslavije, o naših prvihuspešnih napadih na kamniškem območju in na Gorenjskem, o vznemirjenostiokupatorjev, predvsem pa je pojasnil, zakaj moramo z vso odločnostjo in silorazviti našo oboroženo vstajo in povsod, kjerkoli je mogoče, napadati sovražnika.Politično vodstvo našega osvobodilnega boja in Glavno poveljstvo pričakujetaod vseh naših oboroženih enot takojšnjo akcijo! Napočil je čas, ko je trebapognati okupatorju strah v kosti in mu z orožjem dopovedati, da ni in da nikdarne bo gospodar te naše lepe zemlje. Gledal sem Petra in gledal partizanskeborce. Občudoval sem odločnost in jasnost njegove misli, prepričljivo moč njegovebesede in videl v očeh in na obrazih teh naših dragih prvih borcev, kakoz zaupanjem v pravičnost našega boja in v njegovo vodstvo sprejemajo nasevelike in težke naloge, ki jih čakajo. Kljub temu, da je bil to prvi obisk mokriškimpartizanom in da so bili obojestranski občutki vendarle posebni, je Peterv zvezi s streli, ki smo jih slišali na poti, na koncu svojega govora z vsostrogostjo opozoril borce, kaj pomeni za naš oborožen odpor vsak posamezennaboj. Najtežja stvar, ki nas čaka, je oborožitev. Zato je potrebno od vsegazačetka z vso resnostjo in z vso odločnostjo postaviti pred naše borce pravilo:niti en naboj ne sme biti izstreljen zaman. Mislim, da smo se vsi prav razumeli.Name je padla dolžnost spregovoriti četi o razvoju Osvobodilne fronte, o odločilnempomenu enotnosti narodnoosvobodilnega gibanja in o organizaciji zaledjanaši partizanski vojski. Mirko Bračič je zaključil zbor. S Petrom sva ostala šenekaj časa v razgovoru s partizani in imela sva enak, trden občutek, da takiobiski pomenijo mnogo zanje in za naju, posebno sedaj v začetni dobi našegaboja. Za trenutek se mi je preselila misel že na Gorenjsko, kamor bova po vsejverjetnosti odšla čez nekaj časa. Pred odhodom sva imela s komandantom inkomisarjem še podrobnejši razgovor o pripravah za napad na Turjak. Bil jepostavljen rok, v katerem se mora izvršiti napad. »Vso srečo in nasvidenje,tovariši!« Spustih smo se v Zelimlje, napolnila sva nahrbtnike in košarice ins prijetnim občutkom zavesti, da sva izvršila nalogo, odbrzela po Barju nazajv Ljubljano.*Dogodek je sam po sebi majhen in enostaven. Nič posebnega se ni zgodilo.Toda moram reči, da je moj prvi neposredni stik z našo mlado partizanskovojsko napravil name globok in nepozaben vtis. To in pa celotna pot, na kateriso se mi prepletali spomini na planine z novim časom, ki smo ga pričeli živeti,m razgovori s Petrom, ki so mi odkrili mnogo novega, vse to je doživetje tegadneva še posebej obogatilo. Ko me je spet zajelo vzdušje napetega vsakodnevnegadela v mestu, mi je bila stalno pred očmi podoba Mokraca s taboriščem vJazbini in obrazi fantov, ki bodo jutri, pojutrišnjem šli v napad. In 31. avgusta1941 so partizani Mokriškega polbataljona s svojim komandantom MirkomBračičem v resnici izvršili napad na italijansko postojanko na Turjaku.
- Page 3 and 4: V tej številki prinašamo nekaj č
- Page 5: Poletje 1941. Vodstvo Komunistične
- Page 9 and 10: sem o njihovi želji in namenu poro
- Page 11 and 12: likvidaciji bana Natlačena na faš
- Page 13 and 14: \nastale vrzeli v naših vrstah in
- Page 15 and 16: Na Kokovem pri TrbižuFoto: Dr. A.D
- Page 18 and 19: letenski čas prežive v svojem va
- Page 20 and 21: Zabniceuro hoda po mejnem grebenu a
- Page 22 and 23: Od Sv. Katarine ali Šenkatrije, ko
- Page 24 and 25: zaprt. V Pontaflu pokončni Nemec,
- Page 26 and 27: KarnijskenošePoliški Špik. Nova
- Page 28 and 29: planin, le malo paše, a so te gore
- Page 30 and 31: naporna. Da bova dlje imela senco,
- Page 32 and 33: mene spe živali, da se jim kadi od
- Page 34 and 35: Rekel sem si, da je najbolj pametno
- Page 36 and 37: vse zapornice škripale, kako se je
- Page 38 and 39: VrhoviErdžiasaFoto dr. I. St.nikak
- Page 40 and 41: Planinska koča na Erdžlasu v viš
- Page 42 and 43: Čudovito je cvetje pod TriglavomD
- Page 44 and 45: andra Mrb.). Le na nekaj mestih v J
- Page 46 and 47: ilo več. — Ostal pa mi bo v spom
- Page 48 and 49: proti stebru v zavetje sence in var
- Page 50 and 51: LRS pričela s topografijo Doline s
- Page 52 and 53: MEDNARODNA ALPSKA KOMISI-JA, v kate
- Page 54 and 55: 1959 po številu 2696 ali za 104 %
- Page 56 and 57:
Izvolili so 11-članski društveni
- Page 58 and 59:
azgled po svetuPANTA je bil 1. 1959
- Page 60 and 61:
vec svoje poročilo o tem zaključu
- Page 63 and 64:
STATISTIKA ČLANSTVA PLANINSKE ZVEZ
- Page 65 and 66:
PREGLED INVESTICIJ ZA NADEL A VO, P
- Page 67 and 68:
PREGLED PLANINSKO - SMUČARSKIH NES
- Page 69 and 70:
maNDatumKraj nesrečeime in priimek
- Page 71 and 72:
dC«NDatum Kraj nesrečeime in prii
- Page 73 and 74:
PREGLLED NAROČNIKOV PLANINSKEGA VE
- Page 75 and 76:
PREGLED GRADBENIHi N V Eiz prostovo
- Page 77 and 78:
I N V Eiz prosto-*> PLANINSKODRUŠT
- Page 79 and 80:
PREGLED KAPACITETE, OBISKA IN NOČI
- Page 81 and 82:
mXVHP l a n i n s k ap o s t o j a
- Page 83 and 84:
Kapaciteta ležišč Število obisk
- Page 85:
ŽelezarnaJesenicePROIZVAJACEVI:vod