December - Planinski Vestnik

VrhoviErdžiasaFoto dr. I. St.nikakršne predstave. Vendar je pogled na geografsko karto vedno zadoščal, danama je vzbudil željo po potovanju in planinstvu. Za svoj cilj sva si izbralaErdžias Erciyas, značilen vrh severno od srednje skupine Taurusa, ki se namaje zdel laže dostopen zaradi prometnih zvez. O njem sva vedela tole: leži vcentralni Anatoliji, blizu je mesto Kajzeri (Kayseri, nekdanja Cezareja), visokje 3916 m, ima večni led in sneg, v podnožju na višini približno 2000 m stojismučarski dom, v listu Zeitschrift der DOAV 1934 pa sva odkrila celo fotografijo,ki naju je dejansko tudi najbolj zvabila.Od Carigrada do Ankare se potuje z udobnim, toda počasnim vlakom»Anadolu expresi«. Od Ankare naprej so vlaki še počasnejši, zato pa je avtobusnipromet zelo razvit in cenejši, kar je bilo za naju odločilno. V žepu svaimela od turške alpinistične in smučarske federacije pismo za krajevnegašportnega funkcionarja v Kajzeriju; sedla sva v enega izmed avtobusov inodpotovala proti jugovzhodu.Medtem ko nudi Ankara sliko ogromnega gradbišča s celimi mestnimičetrtmi popolnoma novih stavb, s širokimi ulicami in bulvari, pa se takoj izzagolih gora, ki jo obkrožajo, razteza nepregledna visoka planota. Rahlo vzvalovana,na pol peščena, brez grmovja in drevja, z redkimi vasmi, zapušča zadostienohčen vtis. Malo zelenja v posameznih oddaljenih dolinah dokazuje, da jenekaj vode, ki je pritegnila ljudi. Hiše iz blata in kamenja so se stisnile okohredkega drevja kot oaze, medtem ko iz središča tudi najmanjše vasi štrli minaretdžamije. Na pobočjih gora vidiva tu in tam velike črede ovac in bizonov, avzdolž poti srečujeva osličke in kamele, natovorjene s sladkorno peso alisadjem, ki na maloazijskem soncu izredno uspeva.