December - Planinski Vestnik

zapira na jugu. Opomin in napotek, blagor za živce in prebujno domišljijo, sajsmo pred tednom z Gwaldama risali z rokami po zraku smeri in si bili svestizmage ne samo tu, po tem vzponu na Trisul še kam drugam. Kako hitro nasvzame in postavi ob sebe takšne, kot v resnici smo mi in vsi, ki so stali dodanes pod Himalajo.»No, kaj naj napišem?« pretrga Ante ogled, »danes mora kurir do onih!«In napisalo se je kot recept za zdravila: »Našli smo prehod čez južno steno.«Ko smo odhajali navzdol, nas je počasi postajalo strah. Kaj če se plazovine uletijo, kaj če je slap više gori, na mestu, ki ga je danes zastirala megla,neprehoden, prenevaren? »Ce primemo vsi, bo šlo« — in še nekaj takih jepadlo vmes, bodrilo samemu sebi in pravkar napisanemu — na ramena je leglobreme odgovornosti.Sest dni hoje. spustov, vzponov in razočaranj po soteskah nad reko Kailje bilo za nami. V sestop smo se zibali utrujeni, naša prva pot je končana.Privoščili bi si počitek z veseljem in pravico, pa nam nekaj ni dalo miru. Pravpred nami je bilo videti, kot da zapira pot, je stal deviški vrh Barolthoh. Vpopoldanskem soncu je stal še višji, edini na svetlem — okrog nas senca inmoreča tema izpod zahodne stene Maightunija. Že med stoletnimi gozdovi inbambusom smo govorih o tem, da vse dni čakanja ne pustimo vnemar.Po nekaj dneh počitka poskusimo nekaj, da dobimo na višini, da spoznamonašo veljavo v tem svetu. K temu še srčno vabilo strme piramide Barolthoh j a —naslednji dan je prvi maj — praznik v domovini, delavski, torej tudi naš, todapočitek? — Prihranimo ga za naslednje dni. Morda nam uspe, da podarimonašim in nam samim nekaj velikega, dar, zaradi katerega smo tu in proslavimopo svoje, kot nam pritiče.Tenzing je bil navdušen. Kuharskih umetnij tistega večera ni bilo konec»jemo na rezervo, drugače lahko ostanemo v šotorih«, je svetoval ob tretjipolni skledi. — Lepemu vremenu je sledila nevihta, tista prava, ob kateri sepočutiš himalajca, sneg in voda pred šotorom, v njem in naših porcijah, hladin udarci vetra z ledenika. Zaman smo vpili ta večer v naše aparate: »Stane,javi se, Stane javi se!« Odgovora ni bilo danes in nikdar do njihovega prihoda.Spet ena tistih ugank, ob kateri tehnika ne najde odgovora. Sijajno so delovahaparati na ladji, na carini in ob našem prihodu domov, tu, za kar so bihnamenjeni, pa so stali brez glasu. Naslednji dan, ko je Tenzing med šotoromapripravljal čaj, smo čuli njegov samogovor: »Stane, javi se, Stane javi se!« Toje zapel z visokim glasom nepalske melodije. Prve slovenske besede, ki jih jeodnesel s seboj v domovino.Postalo ga je sram ob našem gromkem smehu, obenem je bil vesel, ker smoga rešili neljube dolžnosti sirdar j a, da bi budil sahibe, saj smo v naslednji minutiže sedeli na paketih pred kuhalnikom in čakali na zajtrk. Nebo je bilo umito,prvi žar je svetil na Trisulu 3 in grebenu' Barolthoh j a.Po mesecu lenarjenja zopet vrv na ramah in čudoviti glas ostrih zobovgrivelk po zmrzli skorji ledenika. Po dveh urah morene in kotanj smo obstalipred piramido in iskali prehod. Prvič smo tokrat delili mišljenja in zasekali vsakpo svoje. Aleš in Tenzing v vzhodni greben, strm in naložen, varen pred plazovi,midva z Antejem v odprto snežno pobočje severovzhodne stene. Kdo bo potegnilta kratko? Ob šestih nas je našlo sonce sredi strmine. Onadva sta izginila zarob, od daleč sva začula tanek glas lednega kladiva. Sneg se je udiral, postajaloje nevarno, vsak čas sva čakala na voth glas nad seboj in prečila v silno strmino