Waldorfske novice - Poletje 2013

U t r i n k i
Beli bratec
Igra 2.b razreda
Jana Dagarin
Jernea in Robert Brezovnik
Utrinek iz
razrednega izleta 2.a
Beli bratec, kosov mladiček, ki osreči s prihodom
na svet svojo družino, hkrati pa povzroči mnogo
skrbi, pritegne pozornost drugošolcev. To me
vzpodbudi, da sanjam z njimi in pričnem zapisovati besedilo
za našo predstavo.
Mama kosovka se sprašuje: 'Čvrsta jajčka sem valila,
štiri ptičke izvalila. Rjavka je prijazna hčerka, Vran in
Cigan se črno bleščita, a Beli bratec se z belino iskri, to
varno ni. O, dete belo, od kod si se vzelo? Kaj naj storim?'
Na belega ptička preži mnogo nevarnosti. Družina
mu priskrbi pisano perje ptic, to pa vznemiri ptice v
Zelenem logu, ki jim take vrste ptič ni poznan. Mladiček
zato zamahuje s krili in se spet premeni v belega kosa,
ki z belino privabi kragulja. Uspe mu pobegniti.
Po nasvetu štrka in krastače odleti na sever:
'Na zračnih tokovih naj jašem samo do belih ovčic na
visoko nebo. Naj poletim za sinje obzorje nad belo pogorje,
kjer bele brate dobim, z njimi živahne pesmi zažvrgolim.'
Družina ga išče: 'O , beli naš bratec, kje vendar si? Vrni
se bratec, srce nas boli. O beli naš bratec, kje vendar si?
Srečo želimo ti, nič več skrbi!'
Kosove potolažita sova in modra krastača. Beli bratec
je šel iskat svojo srečo. Na poti do sreče pa je bilo še
mnogo dogodivščin, pomagale so mu mnoge živali, on pa
je rad delil svojo toplino drugim.
In kako se je zgodba razpletla? Tako da:
'Mama kosovka in oče Zlatokljun veselo žgolita, saj Beli
bratec se veseli, z belo kosovko Koko belo novo gnezdo
gradi. Zapojmo, veselo zdaj sreči na glas: Hej, sreča ljubeča,
saj ti si že v nas.'
Drugošolci so se v jutranjem krogu radi 'spreminjali'
v junake iz zgodbe. Igra je bila napisana za njih, zato je
bilo vlog ravno prav za vse. Razveselili so nas z doživeto
uprizoritvijo, izkazali so se z zavzetostjo za skupno delo
in nudenje pomoči in podpore drug drugemu. Pri pripravi
predstave so pomagali starši in učitelji, ki poučujejo v
2. b razredu. Ga. Zupan In ga Benić Drobac sta poklonili
svoje ustvarjalne ideje, ga. Maletin Kolarič je pregledala,
katera oblačila bi se za naše junake našla v šolski garderobi
z oblačili za igre. Hvala vsem, ki ste sodelovali v
procesu ustvarjanja.
Po uspeli predstavitvi na naši šoli smo z vlakom odpotovali
v Radovljico, kjer smo v krasni graščini predstavili
zgodbo o Belem bratcu še otrokom iz Radovljice.
Sobota zjutraj, težki oblaki, dež, na mobilcu pa
vseeno kaže sonce. Končno se tudi tehnologija
moti. Spogledava se: 'Gremo?'
'Gremo.' Sicer ni bilo resne dileme, saj je v naju zrlo šest
očk z velikanskim pričakovanjem. Ob tem pozabiš tudi
na kašelj in prehlade.
Nabašemo dežnike, pelerine in košaro dobrot, na hitro
dodamo še frizbi in vrv ter kot običajno pozabimo fotoaparat.
'Gospa Aljančič, zamujamo, pet minut in smo pri
Urhu, upam, da še ne boste šli.'
Krenili smo v dežju navkreber. Najprej fino in previdno
z otroki v rokah, vse pod kontrolo. A mik blata in prijateljev
je vseeno postal prevelik in bližnjice bolj zanimive
kot resni pogovori staršev. Red je dobival vse ohlapnejšo
obliko in svoboda pravi pomen besede. Po slabi uri, ko
so se pogovori sprostili, starši pomešali, otroci spremljali
samo še s pogledom, pade odločitev, da se obrnemo nazaj.
Naredimo nekaj fotografij, ki ne vsebujejo več dežnih
kapelj, a to sploh ni več važno, in se kot plaz vsujemo
nazaj v dolino. Totalna uživancija, 2.a v akciji.
Kot blisk smo bili nazaj pri Urhu, kjer nas je že kar
pogumno grelo sonce, otroci pa opominjali na lačne trebuščke.
Res ni bilo treba dolgo trpeti lakote, kmalu je
otroško čebljanje in vik zamenjalo njih zadovoljno mlaskanje
in pokušanje marmelad, kruha, namazov, sira,
salam, zelenjave, oreščkov, peciva, piškotov in raznih sokov.
Med uživaške vzdihe ob odličnem prigrizku sta se
počasi začela vračati prešeren smeh in razigranost. Kdo
pravi, da s polnim trebuhom ne moremo skakati, noreti
in se zabavati. 2.a zmore vse, tudi pospraviti. Resnici na
ljubo, to je resda storil začasno pridruženi del razreda,
a kdo bi našim škratom to zameril, saj vendar pet dni
šole na teden ni zadosti, da bi se vse pomenili. Seveda je
kmalu mlajšim bratcem in sestricam začelo zmanjkovati
moči in eden po eden smo odhajali od Urha vsak na svoj
konec.
V avtu pa: 'A gremo jutri še enkrat?'
'Ja, ampak samo če bo dež!'
14 Waldorfske novice poletje 2013