Waldorfske novice - Poletje 2013

Potem smo se zopet zapeljali do stolnice sv. Štefana in
si pogledali njeno maketo in zatem smo odšli do neogotske
Mestne hiše (Rathaus), kjer se je že odvijala priprava
ceremonije za Life Ball 2013, največji dobrodelni
dogodek za boj proti AIDS-u v Evropi. Tam smo lahko
v živo videli tudi nekaj zanimivežev, pevcev in drugih
slavnih... ter direktni pozdravni nagovor v prenosu generalnega
sekretarja Združenih narodov Ban Ki Mina.
Mraz nas je pregnal, sicer pa bi tokrat lahko videli v
živo še sopranistko Ano Netrebko, pevca Eltona Johna
in nekdanjega ameriškega predsednika Billa Clintona
ter še mnogotere znameniteže.Po nekaj glasbenih točkah
in še več govorancah smo se torej s tramvajem
vrnili na šolo.
V nedeljo smo se najprej zapeljali do cesarske palače,
kjer smo prisluhnili dunajskim dečkom v Hofburški kapeli.
Peli so Schubertovo Mašo v b-molu. Lahko pa smo
opazovali predkoncilski mašni obred s petjem gregorijanskega
korala, antifonami in responzoriji. Na koncu
je zbor fantičev oblečenih v mornarske uniforme pred
oltarjem zapel še eno polifono skladbo. Ogledali smo
si tudi zakladnico Habsburžanov z znamenito habsburško
krono in krono svetega rimskega cesarstva, pa
samorogov rog, pa posodo, ki je štela za sveti gral, pa
insignije, žezla, vladarske plašče, slavnostne obleke,
sakralno posodje in številne relikviarije... Potem smo
odšli proti Augustiner Kirche, kjer so shranjena srca
Habsburžanov, vmes pa smo se ustavili pri konjušnici
oz. jahalni dresurni dvorni šoli z znamenitimi lipicanci.
Nato smo vstopili v grobnico Habsburžanov. Največji je
bil sarkofag Marije Terezije in soproga, sicer je pa bilo
notri okrog 150 skrinj. Med zadnjimi so princesa Zita
in Sisi ter naši državi izjemno naklonjeni, zelo spoštovani
diplomat, sicer tudi osebni prijatelj dr. Franceta
Bučarja, Otto Habsburški.
Po tem smo v dvorcu Belvedere (krasen dvorec princa
Evgena Savojskega, ki s svojo bakreno streho spominja
na šotore Turkov, pred katerimi je spretni vojskovodja
ubranil mesto Dunaj) videli znameniti Klimtov Poljub
in Messerschmidtove hudomušne kiparske portrete
(stare okrog 200 let) ter Oppenheimerjevo veliko olje
na platnu Orkester (z Gustavom Mahlerjem kot dirigentom).
Hitro smo se vrnili v Staatsoper pogledat opero
Carmen. Carmen je pela odlična pevka latvijskega
rodu, ena svetovno najbolj cenjenih dramskih sopranistk,
Elina Garanča, Don Joseja pa znameniti tenorist
Roberto Alagna. Opera je bila seveda krasna, naši
dijaki in dijakinje pa tako zgledni in zrihtani, da jih je
bilo veselje pogledat! G. šofer nas je potem še zapeljal
nazaj na šolo.
V ponedeljek smo vestno pospravili za seboj prostore
kjer smo gostovali. G. Geber nam je malce povedal o
zgodovini šole in nam razkazal tudi učilnici za glasbo
in slikanje. Zatem smo se mimo mestne toplarne,
katere slikovitost je načrtoval arhitekt Hundertwasser,
peljali v Islamski kulturni center in vse, kar nas je zanimalo
o islamu, nam je v mošeji razložila simpatična
mlajša gospa po rodu iz Sudana. Videli smo minaret,
mihrab, prebirali Koran (prvo suro), videli, kje stoji
imam, spoznali, kaj je Kaba v Meki, kje je Medina ... ter
si ogledali prelepo knjižnico in tudi prostore za obredno
umivanje. Nato smo si šli pogledat po barvah in
oblikah zelo značilni hiši arhitekta Hundertwasser-ja
(slovaško Stovoda).
Za konec smo se ustavili (še v Sparu in nato) na dunajskem
pokopališču, kjer smo se poklonili Mozartu,
Beethovnu, Franzu von Suppeju, Hugu Wolfu, Brahmsu,
Johannu Straussu ter še posebej Arnoldu Schöenbergu.
Odšli smo v krasno secesijsko pokopališko cerkev,
kjer smo tudi zapeli. Za sklep smo si ogledali še
grobova arhitekta Theophila Hansena in oblikovalca
znamenitega stola G. Thoneta.
Ekskurzija je bila sicer precej zgoščena in in bi ji dan
več dal drugačno dinamiko (vključno s skiciranjem), a
so bili dijaki izvrstni in smo bili večkrat učitelji deležni
tudi pohvalnih komentarjev o njihovem delu in obnašanju.
Še posebej lepo jih je bilo videti v operni hiši,
koder so bili ne zgolj na zunaj zelo elegantni, ampak
tudi po vedenju pozorni, spoštljivi in uglajeni! Hvala!
Waldorfske novice, poletje 2013 17