Waldorfske novice - Jesen 2018

Kar nas v kruhu hrani ni kruh,
to je božja večna beseda, življenje je in duh.
Zbiranje pridelkov, darov narave in mizica letnih časov z
nadangelom Mihaelom (lasten vir, 2008)
Človek dobi od narave svojo hrano. Zbiranje pridelkov in
priprava le-teh v okusne jedi, otrokom omogoča izjemna
doživetja. Ob pripravi sadja in zelenjave otrok opazi ločevanje
zdravega – dobrega od gnilega – odmrlega. Tako spoznava
in začne ločevati dobro in slabo, saj je eno in drugo
sestavni del življenja. Tudi pri žitu je podobno – tudi tukaj
ločujemo zrnje od plev. Plod je v trenutku, ko ga žanjemo, v
ravnovesju med nastajanjem in propadanjem (slika tehtnice
v ravnovesju).
Žetev in Mihaelovo
Poskusimo sedaj obravnavati žetev na drug način. Človek
dobi od narave svojo hrano. Z žetvijo se preskrbimo s hranili,
ki nam omogočajo, da ohranjamo in izgrajujemo svoje
telo. Gre za to, da počakamo na pravi trenutek in plodove
ločimo od zemlje, preden začnejo propadati. Z žetvijo plodove
iztrgamo iz objema procesov razgradnje in smrti. Če
bi plodove prepustili naravnim silam, bi propadli. Z žetvijo
pa plodovi postanejo življenjska osnova za višja zemeljska
bitja. Svet rastlin žrtvuje svojo eksistenco za življenje živalskega
in človeškega kraljestva.
V času poletja se zemlja in nebo pobratita, postaneta eno. V
tem času rastline vase sprejemajo sile, ki delujejo v okolju
zemlje. Vase sprejemajo svetlobo in toploto.
Jeseni, ko se zemlja ponovno potegne vase in se nebeške sile
umaknejo iz področja zemlje, nam v plodovih ostane nekaj
poletnih sil svetlobe in toplote.
Z žetvijo človek ohrani nekaj kozmično-duhovnih sil, ki so
poleti povzročale rast in zorenje. Na ta način se dotikamo
duhovnega vidika prehranjevanja (Ozadje Mihaelovega praznika,
2015). V naslednjem izreku Angelusa von Silesiusa to
pride do izraza:
Če na žetev gledamo iz tega vidika, potem je to praznik, ki je
zelo povezan z Mihaelovim. Človek z žetvijo iztrga plodove
iz delovanja naravnih sil smrti. In na tem pragu nas pričakuje
nadangel Mihael – tudi Mihael želi na nekem drugem
nivoju iztrgati človeško dušo zmajevim silam smrti (Žetev
in Mihaelovo, 2015). Prav zaradi tega je pri praznovanjih v
waldorfskem vrtcu smiselno, da se Mihaelovo in praznik žetve
smiselno povežeta in prepleteta – na nek način združita
v en sklop praznovanja. Luise Schlesselmann (1994, str. 81)
pravi: »Ko človek stoji pred, še nepopolno dozorelim, grmom robidnice,
grmom z nekaj zrelimi in nekaj nezrelimi plodovi, se zaveda,
da lahko Mihaelovo znamenje tehtnice najde v naravi, in sicer v
času zorenja, ko narava išče ravnotežje med rastjo in odmiranjem.
Takrat spozna, da je trenutek zrelosti v resnici tudi trenutek žetve.
Odnos med praznikom žetve in Mihaelovim si podajata roke. Tako
sem postopoma dobila povsem novo podobo jesenskih praznikov.
Ne gre za to, da bi na silo ločili naravo in duha v dve praznovanji,
ampak da bi imeli eno praznovanje, ki združuje oboje. Nič
več praznik žetve tukaj in Mihaelovo tam – iz tega opazovanja
in spoznanja sem zaključila, da jih bom združila v eno jesensko
praznovanje.«
Mihaelovo
Leta 493 je papež Gelazij posvetil 29. september svetemu nadangelu
Mihaelu. Po eni od legend se je namreč nadangel
Mihael 8. maja 492 prvič prikazal pred neko votlino v Garganskih
gorah pri Sipontu blizu Neaplja v južni Italiji (pokrajina
Apulija) in pri tem sporočil: „Ta votlina mi je sveta,
izbral sem si jo, da bom tukaj vaš zaščitnik.“ Drugič se je
prikazal leta 492 škofu v Sipontu in mu obljubil pomoč. V
noči na 29. september se je sveti Mihael prikazal tretjič in
sporočil, da je on sam tisto votlino posvetil v baziliko. Od
tam se je njegovo čaščenje razširilo po vsej Evropi.
Mihaelovo je praznovanje svetega Mihaela, patrona morij
in morskih dežel, ladij, ladjarjev in mornarjev, konj in konjarjev.
Sveti Mihael je znan kot osvajalec moči teme. Zaradi
dediščine močne zgodbe dobrega proti zlem se lahko uporablja
podobno zgodbo – Svetega Jurija in zmaja. Sveti Jurij
namreč simbolizira pogled človeka na konflikt – Sveti Jurij
je vitez, ki mu Mihael daje moč in ga usmerja.
K. Grčič (2006, str. 9) pravi: »Na vseh upodobitvah Mihaela
je mogoče opaziti, da gleda naravnost (proti Božjemu obličju);
ne gleda v zmaja, čeprav leži ta ukročen ob njegovih
nogah. Če gleda junak v zmaja, potem je to podoba Svetega
Jurija, ki je Mihaelova zemeljska podoba.«
Sveti Mihael je nadangel, ki ga Sveto pismo omenja v Razodetju
(Raz 12,7).
»Nato sem videl angela, ki se je spuščal z neba. V roki je držal ključ
k breznu in veliko verigo. Ugnal je zmaja, staro kačo, to je hudiča
in satana, in ga zvezal za tisoč let. Nato ga je vrgel v brezno, ga
tam zaklenil in zapečatil nad njim, da ne bi več zapeljeval narodov,
12 Waldorfske novice