02.05.2020 Views

Waldorfske novice - Jesen 2018

Letnik XIV, številka 3 Časopis Waldorfske šole Ljubljana

Letnik XIV, številka 3
Časopis Waldorfske šole Ljubljana

SHOW MORE
SHOW LESS

Create successful ePaper yourself

Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.

Kar nas v kruhu hrani ni kruh,

to je božja večna beseda, življenje je in duh.

Zbiranje pridelkov, darov narave in mizica letnih časov z

nadangelom Mihaelom (lasten vir, 2008)

Človek dobi od narave svojo hrano. Zbiranje pridelkov in

priprava le-teh v okusne jedi, otrokom omogoča izjemna

doživetja. Ob pripravi sadja in zelenjave otrok opazi ločevanje

zdravega – dobrega od gnilega – odmrlega. Tako spoznava

in začne ločevati dobro in slabo, saj je eno in drugo

sestavni del življenja. Tudi pri žitu je podobno – tudi tukaj

ločujemo zrnje od plev. Plod je v trenutku, ko ga žanjemo, v

ravnovesju med nastajanjem in propadanjem (slika tehtnice

v ravnovesju).

Žetev in Mihaelovo

Poskusimo sedaj obravnavati žetev na drug način. Človek

dobi od narave svojo hrano. Z žetvijo se preskrbimo s hranili,

ki nam omogočajo, da ohranjamo in izgrajujemo svoje

telo. Gre za to, da počakamo na pravi trenutek in plodove

ločimo od zemlje, preden začnejo propadati. Z žetvijo plodove

iztrgamo iz objema procesov razgradnje in smrti. Če

bi plodove prepustili naravnim silam, bi propadli. Z žetvijo

pa plodovi postanejo življenjska osnova za višja zemeljska

bitja. Svet rastlin žrtvuje svojo eksistenco za življenje živalskega

in človeškega kraljestva.

V času poletja se zemlja in nebo pobratita, postaneta eno. V

tem času rastline vase sprejemajo sile, ki delujejo v okolju

zemlje. Vase sprejemajo svetlobo in toploto.

Jeseni, ko se zemlja ponovno potegne vase in se nebeške sile

umaknejo iz področja zemlje, nam v plodovih ostane nekaj

poletnih sil svetlobe in toplote.

Z žetvijo človek ohrani nekaj kozmično-duhovnih sil, ki so

poleti povzročale rast in zorenje. Na ta način se dotikamo

duhovnega vidika prehranjevanja (Ozadje Mihaelovega praznika,

2015). V naslednjem izreku Angelusa von Silesiusa to

pride do izraza:

Če na žetev gledamo iz tega vidika, potem je to praznik, ki je

zelo povezan z Mihaelovim. Človek z žetvijo iztrga plodove

iz delovanja naravnih sil smrti. In na tem pragu nas pričakuje

nadangel Mihael – tudi Mihael želi na nekem drugem

nivoju iztrgati človeško dušo zmajevim silam smrti (Žetev

in Mihaelovo, 2015). Prav zaradi tega je pri praznovanjih v

waldorfskem vrtcu smiselno, da se Mihaelovo in praznik žetve

smiselno povežeta in prepleteta – na nek način združita

v en sklop praznovanja. Luise Schlesselmann (1994, str. 81)

pravi: »Ko človek stoji pred, še nepopolno dozorelim, grmom robidnice,

grmom z nekaj zrelimi in nekaj nezrelimi plodovi, se zaveda,

da lahko Mihaelovo znamenje tehtnice najde v naravi, in sicer v

času zorenja, ko narava išče ravnotežje med rastjo in odmiranjem.

Takrat spozna, da je trenutek zrelosti v resnici tudi trenutek žetve.

Odnos med praznikom žetve in Mihaelovim si podajata roke. Tako

sem postopoma dobila povsem novo podobo jesenskih praznikov.

Ne gre za to, da bi na silo ločili naravo in duha v dve praznovanji,

ampak da bi imeli eno praznovanje, ki združuje oboje. Nič

več praznik žetve tukaj in Mihaelovo tam – iz tega opazovanja

in spoznanja sem zaključila, da jih bom združila v eno jesensko

praznovanje.«

Mihaelovo

Leta 493 je papež Gelazij posvetil 29. september svetemu nadangelu

Mihaelu. Po eni od legend se je namreč nadangel

Mihael 8. maja 492 prvič prikazal pred neko votlino v Garganskih

gorah pri Sipontu blizu Neaplja v južni Italiji (pokrajina

Apulija) in pri tem sporočil: „Ta votlina mi je sveta,

izbral sem si jo, da bom tukaj vaš zaščitnik.“ Drugič se je

prikazal leta 492 škofu v Sipontu in mu obljubil pomoč. V

noči na 29. september se je sveti Mihael prikazal tretjič in

sporočil, da je on sam tisto votlino posvetil v baziliko. Od

tam se je njegovo čaščenje razširilo po vsej Evropi.

Mihaelovo je praznovanje svetega Mihaela, patrona morij

in morskih dežel, ladij, ladjarjev in mornarjev, konj in konjarjev.

Sveti Mihael je znan kot osvajalec moči teme. Zaradi

dediščine močne zgodbe dobrega proti zlem se lahko uporablja

podobno zgodbo – Svetega Jurija in zmaja. Sveti Jurij

namreč simbolizira pogled človeka na konflikt – Sveti Jurij

je vitez, ki mu Mihael daje moč in ga usmerja.

K. Grčič (2006, str. 9) pravi: »Na vseh upodobitvah Mihaela

je mogoče opaziti, da gleda naravnost (proti Božjemu obličju);

ne gleda v zmaja, čeprav leži ta ukročen ob njegovih

nogah. Če gleda junak v zmaja, potem je to podoba Svetega

Jurija, ki je Mihaelova zemeljska podoba.«

Sveti Mihael je nadangel, ki ga Sveto pismo omenja v Razodetju

(Raz 12,7).

»Nato sem videl angela, ki se je spuščal z neba. V roki je držal ključ

k breznu in veliko verigo. Ugnal je zmaja, staro kačo, to je hudiča

in satana, in ga zvezal za tisoč let. Nato ga je vrgel v brezno, ga

tam zaklenil in zapečatil nad njim, da ne bi več zapeljeval narodov,

12 Waldorfske novice

Hooray! Your file is uploaded and ready to be published.

Saved successfully!

Ooh no, something went wrong!