Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

Zavodnik
Verjetno bo prvemu zdravniku težko kaj očitati, saj je pravočasno
in po vseh pravilih napotil bolnico k travmatologu.
Oprostimo še desetega, ki je problem rešil, tako da nam jih
ostane osem.
Drugi zdravnik je po mnenju tožilca kriv, ker ni pregledal
bolnice v celoti.
Za ostalih šest je tožilec menil, da so ponovno spregledali
zlom in da so se osredotočili le na znake neke nove, zelo hude
bolezni, ki so se pojavili v naslednjih dneh.
Audiatur et altera pars.
Tu se moramo ustaviti. Vsi vemo in tako piše tudi v knjigah in
tako učimo študente, da je treba pregledati vsega bolnika od
nog do glave. Prav tako pa vsi vemo, da je to v praksi vedno in
povsod skoraj nemogoče.
Pacientka je povedala, da jo boli koleno, najdena je bila krvavitev
v kolenski sklep, kar je bilo skladno tako z anamnezo kot
z izvidom, in oskrbljena je bila po pravilih. Skrajšana noga, ki
bi morala biti pri takem zlomu sicer opazna, se kaj hitro skrije
pod kompresami ob punkciji ali navzdol potegnjenim krilom.
Morda pa je bil zlom še impaktiran in skrajšave sploh še ni bilo.
Kronična prenatrpanost na urgenci bi bila morebitno dodatno
opravičilo.
O vzrokih, ki so privedli do napake, se lahko na sodišču razpravlja
ure in dneve, v ambulanti pri krvavečem in šokiranem
poškodovancu pa šteje čas v minutah.
Zdravniki (od tri do sedem) so se soočili z neko povsem novo
boleznijo, ki je ogrožala življenje in ni imela nobene zveze s
poškodbo, in so ustrezno ukrepali. Morda jim lahko očitamo
počasnost, ki je nastajala ob premeščanju od enega zdravnika k
drugemu.
Vmes se je vse skupaj zapletlo še s hudo anemijo, morda celo
s hemoragičnim šokom, zmedenostjo in nemirom in ob tem
ni bilo nobene potrebe ukvarjati se z oskrbljeno krvavitvijo v
kolenskem sklepu. Ali ne bi spreten jurist ukvarjanja s kolčnim
sklepom, ob zaskrbljujočem splošnem stanju, označil za
strokovno napako?
Zdravnikom od tri do osem se očita, da niso opravili rektalnega,
urološkega in ginekološkega pregleda. Ob današnjem stalnem
strahu, da se bo zdravniku pripetila napaka, je seveda koristno,
da narediš čim več preiskav. Za preštevilne še nikogar niso
klicali na odgovornost, za eno, ki je izostala, pa že marsikoga.
Očitek, da ni bil narejen rektalni pregled, je upravičen, čeprav v
tem primeru ne bi ničesar dodal k razjasnitvi krvavitve. Tožilec
pa bo težko dokazal, da bi urološki ali ginekološki pregled pri
krvavitvi iz črevesa kaj hitreje pripeljala do pravilnega zaključka.
Zato bo tožilec najbrž težko našel kaj hudo obremenilnega pri
navedenih petih zdravnikih in se bo verjetno osredotočil na
travmatologa. Namerne napake (pomembne v pravu) mu najbrž
ne bo mogel očitati, pojasniti pa bo moral, zakaj ni naredil še
tega in onega, kar bi ali ne bi odkrilo še ene poškodbe.
106 Revija ISIS - Junij 2013
Ali ne bi na koncu, ob uspešnem izhodu, brez očitka cinizma
lahko tudi rekli: »91-letna bolnica je bila deležna odlične medicinske
oskrbe.«
Čeprav anekdotični primeri v medicini ne štejejo, na sodišču pa
sploh ne, omenimo zelo poučen primer.
Današnji finančni minister in nekdanji kandidat za predsednika
Zvezne republike Nemčije, Wolfgang Schäuble, je bil po
atentatu nanj z več strelnimi ranami na hrbtu pripeljan v eno
odličnih nemških univerzitetnih bolnišnic. Ni dvoma, da so ga
zdravili skrbno in po vseh pravilih, toda šele po nekaj dneh so
ugotovili, da je paraplegičen, in je tak tudi ostal.
V našem primeru bo slednjič sodnik tisti, ki bo razsodil.
Pred njim pa so, tam kjer prevladuje rumena barva z odtenki, že
presodili in razsodili.
Ali lahko predvidevamo, da se sodnik ne bo pustil vplivati in da
bo popolnoma neodvisno in brez pritiska sprejel odločitev? Ali
si bo morebitni izvedenec upal napisati neodvisno izvedensko
mnenje, ne da bi se izpostavil očitku o cehovski solidarnosti?
In ne nazadnje. Kdo se bo ustavil pri zmuzljivi organizaciji dela,
kaj šele pri zdravstvenem sistemu, ki oba povzročata največ
napak.
In še. Sodnik lahko primer strokovno dobro obvlada, ali pa
slabše.
Nekaj dni nazaj me je ustavil sodnik, ki ga nisem srečal že
vrsto let, in mi rekel: »Vesel sem, da vas spet vidim, odlično sva
sodelovala kar nekaj let, vaša mnenja so mi bila v veliko oporo.«
Pisal sem izvedenska mnenja za nekatere njegove primere.
Druga zgodba. V svojih zelo začetniških letih sem bil povabljen
kot priča na sodišče. Mlad moški je padel, ni bil nezavesten, na
kliniko je prišel peš, kirurg ga je pregledal, ni našel ničesar in ga
je poslal domov. Ni pa naredil rentgenske slike glave. Naslednji
dan je zaradi epiduralne krvavitve doma umrl.
Vse skupaj se je dogajalo v času, ko nismo imeli rengenskih
filmov, danes težko razumljivo, takrat pa nič nenavadnega.
Sodnik sploh ni hotel poslušati vpletenega zdravnika, temveč je
ves čas zahteval en sam odgovor: »Ali ste imeli še en sam film?«
Seveda ga je prizadeti imel, morda dva, pet ali celo deset, vendar
je moral za vsak film temeljito premisliti, kdaj in pri kom ga bo
uporabil.
Tempi passati. Med tem smo se, upam, vsi nekaj naučili in filme
tudi imamo.
Pustimo torej našega sodnika, da pravično in nepristransko
razsodi, kdo je kriv in kdo ne.
E-naslov: boris.klun@gmail.com