Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

trpinčijo sodelavce na delovnem mestu kot drugi sodelavci (3).
Psihometrične raziskave so pokazale, da so psihopatske lastnosti
med menedžerji v podjetjih vsaj petkrat pogostejše kot med
splošno populacijo (3, 10). Psihopatija je žal tudi ena od gonilnih
sil sedanje finančne in gospodarske krize.
O nesprejemljivih družbenih pojavih
v Sloveniji
Upoštevajoč hipotezo o psiholoških vzrokih za finančno, gospodarsko
in moralno krizo v svetu (3), lahko podobna razmišljanja
razvijemo tudi glede razmer v Sloveniji, kjer imamo opraviti z
epidemijo individualne in družbene neodgovornosti ter nadpovprečno
pogostim koruptivnim prepletanjem finančnega, gospodarskega
in političnega sektorja. Zdravnik in pisatelj Alojz Ihan
govori celo o inoperabilni Sloveniji (12). Z osamosvojitvijo se je v
Sloveniji zgodil dramatičen preobrat distribucije moči, denarja in
sredstev. Medtem ko je v tranzicijskem času večina na kapitalizem
neprilagojenih Slovencev pridno delala, se je manjšina učila
neoliberalnega kapitalizma, predvsem pa zavajala in tudi kradla.
Rezultat je nov tip slovenskega politika in menedžerja, katerega
lastnosti lahko uvrstimo med simptome psihopatije. Med njimi
najdemo povsem povprečne posameznike, ki so izkoristili in se
hitro znašli v novih razmerah, drugi pa so bili na plenjenje naravnani
že ob osamosvojitvi.
S tem v zvezi so se v zadnjih dveh desetletjih pri nas nebrzdano
razširili nesprejemljivi pojavi nezdrave sebičnosti in samoljubja,
pomanjkanja sočutja, empatije in občutkov krivde, narcistične
obsedenosti z lastno veljavo in arogance, sleparstva in manipulativnosti,
parazitskih življenjskih stilov, brezsramnega izkoriščanja
soljudi in narave ter drugega antisocialnega vedenja ter neverjetne
individualne in družbene neodgovornosti, kar že kaže na
epidemijo psihopatije. Največ skrbi vzbujajo korupcija, klientelizem,
nepotizem, trpinčenje in druga neetična vedenja v delovnem
okolju. Predvsem se zdi problem korupcija na visokih položajih,
kjer se ljudje poznajo med seboj. Takšno korupcijo je težje izpostaviti
in se tudi boriti zoper njo, saj ni tako očitna. Tem pojavom
je skupen napuh, pohlep ter slabo vodenje in upravljanje delovnih
organizacij, gospodarstva in države. Seveda se družbeni pojavi
oblikujejo kot odnosi med ljudmi, zato teh pojavov ne moremo
razlagati le z motivi posameznikov. Vendar, ko skušamo prodreti
v njihova psihična ozadja, spoznamo, da so predvsem plod posameznikov
s psihopatskimi tendencami, ki jih sicer ne najdemo le
v zaporih in prevzgojnih institucijah, ampak jih prepoznavamo
na vodstvenih položajih v politiki, bančništvu, gospodarstvu
in drugod. Takšni ljudje poskušajo uspevati na račun drugih.
Ravnajo se po svojih »zakonih«, ki so nad ostalimi in bi jih drugi
morali upoštevati. So bolj brezobzirni in nasilni od običajnih
državljanov in pri tem ne čutijo sramu, obžalovanja in krivde.
O splošni moralni neodgovornosti kapitalistične družbe pri
nas (in v svetu), z njeno tipično organiziranostjo ali načinom
funkcioniranja (npr. »tržnimi zakonitostmi«, gonjo za dobičkom,
izkoriščanjem delovne sile …), ki jo označuje moralna brezbrižnost
v odnosu do trpljenja in škode, je pri nas veliko pisal Zoran
aktualno
Kanduč iz Inštituta za kriminologijo (13). Kanduč opozarja na
sankcijsko nedotakljivost (imunost) pripadnikov ekonomskih,
političnih in drugih elit (na svetovni, nacionalni in celo lokalni
ravni), čeprav je ekonomska, človeška in ekološka škoda, ki izvira
iz njihovih odločitev ali dejanj (storitev in opustitev), osupljivo
velika in pogosto nepopravljiva (13). Višje kot je nekdo v
hierarhiji elit, manjša je verjetnost, da bo zares odgovarjal za
svoja škodljiva ravnanja. Za nameček pa so mnogi člani elit, ki bi
morali biti pravzaprav formalno kaznovani, za svoje antisocialne
aktivnosti celo nesorazmerno bogato nagrajevani.
Ob tem je eden najbolj škodljivih družbenih pojavov v Sloveniji
– tudi zaradi njene majhnosti, ki težko prenaša toliko psihičnega
in duhovnega onesnaženja – nebrzdano politično kadrovanje, ki
sistematično zastruplja družbo in njene vrednote. Lakomnost
slovenskih političnih elit po dobro plačanih službah je brezmejna.
Zaposlovanje političnih somišljenikov in takšno menjavanje
zaposlenih na mestih, kjer je potrebno strokovno znanje, je nepravično
in neracionalno ter znižuje strokovne in etične standard
v družbi. Kaže, da so politično nastavljeni ljudje prepričani v
upravičenost kršenja družbenih pravil, saj so jih nastavili tisti, ki
jih sami kršijo. Zato so že v izhodišču kompromitirani. Interesno
se pogosto povezujejo v gospodarsko-politične klike. Znotraj
takšnih klik so se v času privatizacije in uvajanja tržišča kapitala
razvili t.i. »tajkuni«, ki so si na sporen način ustvarili bogastvo,
privilegije in mrežo podpornikov ter postali »novopečeni bogataši«.
Politični in gospodarski »tajkuni« so prototip psihopatske podobe
slovenske politike in gospodarstva. Njihovega uspeha ni mogoče
pojasniti s poštenim delom in vlaganjem v razvoj družbe oz. podjetništva.
S političnimi zvezami in poznanstvi so v letih tranzicije
prišli na svoje položaje. Med njimi je veliko posameznikov, ki so
bolestno obsedeni z lastno vrednostjo in veljavo ter sebe postavljajo
v središče sveta. Obenem lažno ali olepšano prikazujejo svoje
sposobnosti ter so pogosto bolestno pohlepni in grabežljivi. Radi
si prilaščajo in izkoriščajo delovne rezultate drugih ter se »kitijo
s tujim perjem« (spomnimo se tudi na fabrikatorje, falsifikatorje,
plagiatorje in druge podobne kršitelje med nekaterimi slovenskimi
politiki in ljudmi na vodstvenih položajih, ki naj bi bili
ljudem za vzor; so le vrh ledene gore epidemije kraj intelektualne
lastnine in kršenja etičnih in moralnih standardov v Sloveniji).
Parazitiranje na rezultatih dela drugih jim pomeni nekaj, kar jim
bo omogočilo lepše in boljše življenje. V klike združeni politiki,
finančniki, gospodarstveniki in menedžerji spretno lažejo, nas
zavajajo ter obljubljajo neuresničljivo. To počnejo tudi ob podpori
svojih oprod iz vrst prodanih strokovnjakov, uradnikov, odvetniških
hiš in novinarjev. Njihov cilj ni skrb za blaginjo, ampak
plenjenje države. Zato je seznam propadlih slovenskih podjetij –
nekoč dobro stoječih in perspektivnih – z vsakim letom daljši.
Politika in njeni kadri so, ob nedelovanju pravosodnega sistema,
dopustili tudi ponižanje in uničevanje javnega zdravstva in
šolstva, sociale, pravosodja, znanosti in kulture. Pred tem so s
spletkami in trpinčenjem na delovnem mestu onesposobili velik
del strokovnjakov, ki so opozarjali na razvojne in organizacijske
Revija ISIS - Junij 2013
21