Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

Med preživljanjem prostega časa.
Prim. Diana Gvardijančič, dr. med.
Štefan Grosek
Lep pozdrav prim. Diana Gvardijančič, dr. med. Najlepša
hvala, da ste se odzvali vabilu na pogovor. Poznava
se že zelo dolgo. Z leti ste postali izjemna kirurginja
za otroke v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana,
na Kirurški kliniki, Kliničnem oddelku za abdominalno
kirurgijo. Vaše področje je kirurgija trebuha. Zakaj
kirurginja in zakaj delo z otroki?
Kirurgija zato, ker je to ena od tistih vej medicine, kjer je hitro
viden rezultat. Če se pravilno odločaš, imaš hitro dobre rezultate.
Zakaj z otroki? Zato, ker je to najlepši del kirurgije. Ko se pri
otroku ali novorojenčku odločiš za operacijo in jo dobro narediš,
si jo dobro naredil za 90 let ali več. To je najboljši del tega.
Opišite nam, prosim, kaj pomeni za vas operacija otrok
s prirojenimi napakami v trebuhu ali v trebušni steni.
Se taka operacija zelo razlikuje od kirurgije odraslih?
No, v osnovi je kirurška tehnika enaka pri otroku ali odraslem. Pomembno
je znanje in védenje, kako operirati, poznati in se odločiti
za pravo tehniko, vedeti, koliko se lahko odreže, na kaj je treba paziti,
in seveda vse pravilno zašiti. Pri otrocih je ta proces kirurškega
dela veliko lepši. Anatomija se pokaže taka, kot mora biti, ali pa se
pokaže anomalija. Če si prav naučen, jo hitro najdeš in veš, kako jo
je treba rešiti. Zame je to lepša kirurgija kot kirurgija odraslih. Prav
gotovo zato, ker so strukture v trebuhu majhne in lahko dosegljive,
ker niso nikoli globoko in do njih lažje dostopamo.
Kaj pa kirurgija ekstremno majhnih nedonošenčkov, ki
zbolijo z nekrotizantnim enterokolitisom. To je vsaj v
mojih očeh izredno zahteven poseg, saj operirate tkiva,
ki so majhna in nezrela. Vemo, da je smrtnost še vedno
intervju
zelo visoka. Kaj je pri tem delu pomembno, kaj vas zadovoljuje
in kaj vas žalosti?
V kirurgiji nedonošenčkov sama operativna tehnika, čeprav je
vse majhno, ni bistveno drugačna. Bistveno pa je, da te majhne
strukture v trebuhu res dobro prikažeš in da vzameš manjše
šive, primernejše instrumente. Kar pa zadeva sam poseg
v trebušni votlini, je pravzaprav zastrašujoče, kako hitro se
pri majhnih nedonošenčkih zgodi, da se nekje samo narahlo
dotakneš, pa se tkivo lahko začne trgati, krvaveti. Zato je pri teh
operacijah pravzaprav res zoprno, ker je treba biti tako strašno
pazljiv, ker je vse tako nežno in občutljivo. Eden od teh najbolj
pomembnih organov pri operacijah so seveda jetra, kajti čim se
jih dotakneš, je lahko kaj narobe. Sama odločitev, koliko črevesa
je slabega, je pravzaprav veliko lažja, kot pa paziti na sosednje
organe. Na koncu teh operacij pravzaprav nikoli nimaš zelo
dobrega občutka, ker si vedno tehtal, koliko pustiti, koliko vzeti,
zelo hitro je odvzeto preveč in lahko postane otrok zaradi tega
kratkočrevesen. Zelo hitro se lahko tudi zgodi, da odstraniš
premalo in je v trebuhu ostalo še hudo bolno črevo, kar zahteva
še en operativni poseg.
Ali ste zadovoljni glede možnosti, ki jih imate na voljo,
da opravite ustrezno diagnostiko, preden operirate
otroke? Kako sodelujete z zdravniki, ki opravljajo slikovno
diagnostiko?
To je malce izzivalno vprašanje. Dokler je v hiši specialistka
radiologije dr. Živa Zupančič, nimamo nobenih problemov.
Ko se pokličemo, se vse dogovorimo, dobimo vse preiskave, ki
jih potrebujemo, tudi pokliče nas zraven, da gledamo ultrazvoke
skupaj in ostale slikovne preiskave ter se nato skupaj lažje
Revija ISIS - Junij 2013
39