Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

aktualno
napake, izkoriščanje, korupcijo in neetična ravnanja (14, 15).
Takšno neetično vedenje tudi spodkopava obete za dolgoročni
gospodarski in družbeni razvoj naše države, saj gre za utišanje
strokovnjakov neekonomskih ved, ki bi lahko veliko prispevali k
reševanju sedanje krize. Ti pojavi tudi niso zaobšli slovenskega
zdravstva. Iniciativa neodvisnih zdravnikov za transparentno in
strokovno javno zdravstvo ugotavlja, da so razmere v slovenskem
zdravstvu neurejene in kritične (16). Javni zdravstveni sistem
se ne prilagaja spremembam družbe in zato deluje slabo. Javna
sredstva, namenjena varovanju zdravja in zdravljenju bolnikov,
se pogosto porabljajo netransparentno. Brezplačen dostop do
preventivnih in kurativnih storitev javnega zdravstvenega sistema
je za ljudi vedno težji, nosilci storitev javnega zdravstva pa na
to nimamo dovolj vpliva. Prav tako iniciativa opozarja, da so
vodilni v javnih zavodih pogosto imenovani glede na politično
pripadnost in lojalnost trenutni vladi na oblasti. Znanje in
vodstvene sposobnosti niso merila za izbiro vodilnih, vendar le-ti
razpolagajo z javnim denarjem, sprejemajo odločitve, ne nosijo
pa materialne odgovornosti za svoje odločitve in posledice svojih
odločitev (16).
Diagnoza antisocialne osebnostne
motnje in psihopatije
Motnje ljudi s psihopatskimi težnjami se kažejo v neprilagojenosti
družbenim normam, neupoštevanju zakonov in ponavljanju
nemoralnih, neetičnih in tudi kaznivih dejanj. Seveda samo s
temi motnjami ni mogoče pojasniti, kaj je povod, da se nekdo
vede koruptivno, neetično in neodgovorno. Toda, zakaj v podobni
situaciji nekdo drug na vodstvenem položaju ne reagira enako?
In zakaj tudi dobri ljudje (v sistemu gospodarskih korporacij)
počnejo amoralna, neetična in antisocialna dejanja (17)? Razmejitev,
kaj je kršitev norm in kaj ne, je tudi družbeno pogojena, saj
imamo v različnih okoljih različna merila in pravila za družbeno
sprejemljivo vedenje (18). Standardi se s časom spreminjajo in
so za različne skupine tudi različno pomembni (»Quod licet
Iovi, non licet bovi«). S tem v zvezi je tudi strokovna dediščina
področja antisocialne osebnostne motnje in psihopatije relativno
velika pojmovna nejasnost. Ta diagnostična kategorija se zdi še
vedno ena najbolj nejasnih v psihiatriji in klinični psihologiji in
je precedens v socialni medicini. Verjetno obstajajo za to povsem
interesni (tudi politični) razlogi.
Ameriška psihiatrična klasifikacija (DSM-IV) opisuje vrsto
motenj osebnosti, za katere je značilen trajen vzorec neupoštevanja
in kršenja pravic drugih, ki se pojavi že v otroštvu in se
nadaljuje v odraslo dobo (19). DSM-IV med osnovne kriterije
za postavitev te diagnoze uvršča: trajen vzorec neupoštevanja
in kršenja pravic drugih, ki se pojavlja od 15. leta starosti dalje,
oseba je (v času diagnosticiranja) stara vsaj 18 let, razvidne so
motnje vedenja pred 15. letom starosti (npr. laganje, tatvine,
uhajanje od doma, »špricanje« šole, agresivnost do ljudi in živali
…), antisocialno vedenje ni posledica shizofrenskih ali bipolarnih
(maničnih) motenj.
22 Revija ISIS - Junij 2013
Mednarodna klasifikacija duševnih in vedenjskih motenj Svetovne
zdravstvene organizacije pa govori o disocialni osebnostni
motnji, za katero je značilno veliko neskladje med vedenjem
posameznika in veljavnimi družbenimi normami (20). Kaže se
predvsem v nezainteresiranosti za čustva drugih, neodgovornosti
in neupoštevanju družbenih norm, pravil in obveznosti, nezmožnosti
vzdrževanja trajnih socialnih odnosov (čeprav oseba nima
težav pri vzpostavljanju stikov), nizki frustracijski toleranci in
hitri razburljivosti, ki lahko vključuje nasilje, nezmožnosti doživljanja
krivde, nesposobnosti spreminjati se na podlagi izkušenj,
vključno s kaznovanjem, nagnjenosti k opravičevanju svojih
dejanj in grajanju drugih.
Obe klinični klasifikaciji, ki temeljita pretežno na zunanjih
značilnostih osebnosti, sta deležni številnih kritik (18, 21). Večina
meni, da je pri njima prevelik poudarek na samem antisocialnem
vedenju, premalo pa na osebnostnih potezah, ki vplivajo na
takšno vedenje. Kanadčan Robert D. Hare, ki je eden največjih
raziskovalcev psihopatije, je zato razvil klinično ocenjevalno
lestvico psihopatije (PCL-R) (8). Hare loči antisocialno motnjo,
kjer je v ospredju antisocialno vedenje, od psihopatije, kjer govorimo
o specifičnih osebnostnih potezah. Psihopatija je seštevek
enaindvajsetih lastnosti, ki jih je razdelil v lastnosti osebnosti
in lastnosti socialno deviantnega življenjskega sloga. Kot npr.:
površinski šarm in nastopaštvo; laganje, zavajanje, goljufanje in
manipulativnost; pomanjkanja sočutja, empatije, občutkov krivde;
izkoriščanje, okoriščanje in različne neodgovornosti (tudi tvegano
spolno vedenje); težave s kontrolo antisocialnega vedenja; nesposobnost
načrtovanja realističnih in dolgoročnih ciljev; nezmožnost
prevzemanja odgovornosti za lastna dejanja ipd. (7, 8).
Psihopatijo in antisocialnost je treba pojmovati kot dve dimenziji
z različno stopnjo izraženosti pri konkretnem posamezniku (18).
Harejev prispevek k razumevanju psihopatije in antisocialne
(disocialne) osebnostne motnje je izredno dragocen in opozarja
na pomanjkljivosti medicinskih klasifikacij. Vendar je psihopatija
opisana z lastnostmi, ki veljajo tudi za mnoge druge motnje
osebnosti in jih posamično lahko najdemo pri vsakem človeku.
Te lastnosti so zelo pogoste v sodobnem svetu in jih ne moremo
pripisovati le osebam s psihičnimi motnjami. Zato (p)ostaja psihopatija
vse bolj socialna kategorija in socialna bolezen v smislu,
kot jo definira socialna medicina. Vendar je v zadnjih letih tudi
vse več dokazov, da imajo te motnje tudi genetsko oz. biološko
podlago. S pomočjo skeniranja možganov so pri nekaterih
psihopatih odkrili spremenjene dele limbičnega sistema, posebej
amigdaloidnega jedra, ki so odgovorni za čustvene reakcije,
učenje in spomin (22, 23). Ta podskupina psihopatov ima manj
sive substance v predelih, odgovornih za razumevanje čustev (23).
Zato težje prepoznavajo znake strahu, žalosti in drugih čustev ter
so brez občutka krivde in kesanja, ko počnejo sprevržena dejanja.
Ugotovitve odpirajo številna etična vprašanja glede odgovornosti
psihopatov (24). Skupina raziskovalcev iz Erasmus University
v Rotterdamu pa že napoveduje, da bo skeniranje možganov z
magnetno resonanco (MRI) ob zaposlovanju novih uslužbencev
v prihodnosti lahko postalo povsem običajno, še posebej, če