Glasilo Zdravniške Zbornice Slovenije - Zdravniška zbornica Slovenije

njihovem nastajanju sta s pesnikom aktivno sodelovali še njegova
soproga in hčerka Saša, igralka, pesnica in izredna profesorica na
Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Saša
Pavček, ki je očeta vedno občudovala in spoštovala – imela za genija,
je napisala tudi spremno besedo v zbirki pesmi o angelih. Oče
ji je nenehno naročal, naj poskrbi za Angele, naj jih nese v tisk v
Mladinsko knjigo, da konča svojo ustvarjalno odisejado tam, kjer jo
je začel. Hotel je, da bo knjiga privlačna, izšla pa naj bi na Prešernov
dan leta 2012. Tako nekako se je s pesniško zbirko o angelih,
ki jo je Pavček uspel dokončati malo preden se je po bitki z dolgo,
težko boleznijo poslovil od tuzemskega bivanja, tudi zgodilo.
Angele je začel Tone Pavček pisati že pred leti. Triptih o belem je
na primer napisal v času, ko se mu je zdravstveno stanje občutno
poslabšalo in so ga sprejeli v Bolnico dr. Petra Držaja, na Center
za vojne veterane, kjer so zelo lepo skrbeli zanj. Pred izbruhom
težke bolezni je imel tako že napisanih štiriinštirideset pesmi.
Najprej so bili angeli prispodoba dečka, pesnikovega pokojnega
sina; nato je napisal cikel Soneti na Golgoti, kjer angel varuje
hčerkinega sina, pesnikovega vnuka in druge, bolj igrive angele.
Med boleznijo, zlasti dva meseca pred smrtjo, so postajali angeli
vedno bolj angeli bolečine, smrti, zadnje besede, hvaležnosti
in molitve – prispodoba angelov, ki se poslavljajo in odhajajo v
neznano.
Angeli v tej ali oni podobi (nadnaravni, človeški) spremljajo
človeka od zibelke do groba in morda še potem. Zdravniki so v
marsičem podobni angelom – skrbijo za ljudi, jim pomagajo, jih
spodbujajo in podpirajo, rešujejo njihova življenja, jih spremljajo
in jim stojijo ob strani v odločilnih trenutkih (porod, bolezen,
smrt), prisotni so ob najbolj čarobnih dogodkih, kot je na primer
rojstvo, čudežno ozdravljenje ipd. Nič čudnega, da zdravnike
ljudje pogosto imenujejo bogovi oziroma angeli v belem.
Za svojo poslednjo pesniško zbirko je pokojni Pavček napisal štiriinštirideset
pesmi o angelih. Vsaka od njih je umetnina zase. V
njih ne opeva le nadnaravnih bitij iz nebes (kot bi lahko sklepali
iz naslova), marveč se je z njimi poklonil življenju ter se dokaj
lahkotno in igrivo sprehodil skozi najpomembnejša obdobja svojega
življenja. Pesmi o angelih so dovršene stvaritve, ki z navihano
virtuozno igro pojejo čudovito hvalnico največji dragocenosti –
življenju. Pavček ugotavlja, da se angeli, podobno kot ljudje, med
seboj zelo razlikujejo, hkrati pa so na srečo vedno pripravljeni
storiti kaj lepega in dobrega.
Angeli v Pavčkovih pesmih so pravi rešitelji (človeku pomagajo
premagovati križe in težave), obenem pa imajo različne vloge,
pristojnosti, dolžnosti in naloge. Med branjem ali recitiranjem
pesmi o njih človek čudodelno obnavlja in krepi moč, upanje in
vitalnost, pa tudi igrivost in lahkotnost, s katerimi so zaznamovane
besede, ki jih je pesnik skrbno nizal in postavljal na piedestal
življenja. Čarobnost jezika veje iz sleherne črke, zloga in besede
– najsi opevajo radost in bližino, bolečino in trpljenje, ljubezen,
prijateljstvo, bolezen ali smrt. Jezik je ubran in tekoč, rima
blagodejna, ritem vznesen... Iskren in globok je Pavček v svojih
delih. Njegove pesmi so občudovanja in spoštovanja vredne. Če
bi jih pogosteje prebirali, bi bilo življenje (vsaj za trenutek) lepše
in lažje. Kdor razume Pavčkove pesmi, razume, spoštuje in ceni
sočloveka, naravo in življenje nasploh.
Med angeli, ki jih je v Pavčkovi knjigi z nostalgičnimi, subtilnimi
barvami in liki čudovito upodobil slikar in ilustrator Daniel
Demšar, je vrsta izjemnih, z oznako »naj«. Med njimi je – najlepši:
angel za žene; na častnem mestu: angel poroke; z najlepšo
nalogo: angel za deklice; kot morje lep in mil: angel morjeplovcev
in pomorščakov. Najbolj zaposlen in obremenjen pa je nedvomno
angel, ki je v službi brez odmora (večno dežurni): angel varuh.
Pesmi o angelih se s svojo pronicljivo, osebno izpovedno mislijo
dotaknejo vsakega srca. Človeka pretresejo v globino duše, tudi
zato, ker vemo, kako, kdaj in zakaj jih je Pavček napisal. Z njimi
se je Pavček, ki je bil zadnje leto nenehno razpet med življenjem
in smrtjo, vklenjen v neizbežno minljivost, poslovil od nas v želji,
da slehernemu izmed nas pomaga najti svojega angela. Skozi
celotno zbirko se kot rdeča nit vlečeta ljubezen do življenja in
radost bivanja, upanja in hvaležnosti. Prisotni sta tudi v zadnji
pesmi iz pričujoče Pavčkove zbirke, Angel za srce, zaznamovani z
verzi, polnimi navdušenja, vere upanja in sle po življenju:
»...Še hočem biti, se veseliti bivanja, malih zgodb vsakdanjosti,
novih zgodbic od tu in tam in potem reči: Izpil sem te do konca,
srce moje ljubo. Zdaj pa je že tako, da pesniki likvidirajo srce –
nobenega srca več v nobenem verzu, nobene romantike, jaz pa hočem
še in še novo srce za nove podvige, za nove brige, za nove verige,
zvezane okrog tega ali onega dekleta, in biti mali sladki suženj...«
V svoji poslednji pesniški zbirki Angeli, ki je letos posthumno
izšla pri založbi Mladinska knjiga, se je Pavček iz svoje tradicionalne,
tuzemske tematike, v kateri je prevladovala ljubezen do
ljudi, trte, zemlje, vina, mladosti, živahnega radoživega življenja
ipd., podal v nove, bolj eterične sfere. Z Angeli je postavil piko
na i svojemu umetniškemu ustvarjanju in ponovno dokazal, da je
pesnik, ustvarjalec in človek, ki bo z veliko začetnic zapisan ne le
v analih slovenske samobitnosti, marveč tudi in predvsem v srcih
ljudi, ki so jim njegove pesmi namenjene.
Nina Mazi
E-naslov: isisnima@yahoo.com
s knjižne police
Revija ISIS - Junij 2013
81