Untitled - Shrani.si

RAF je premo~rtno sledil maoisti~ni misli in sprva iz polja svojega
delovanja ni izklju~eval razrednih odnosov v ZRN. S svojimi dejanji in
propagando je `elel vplivati tudi na delavce v ZRN, mestna gverila
pa naj bi zaledje na{la v legalni levici. 7 Toda nagovor nem{kemu
proletariatu je hitro izginil iz RAF-ovih obzorij, katerega je vse bolj
prekrival goli protiimperializem.
S~asoma je vse ve~jo te`o dobival “primat prakse”, ki je vedno
bolj definiral cilj, in ne obratno, zato je RAF pozornost vedno bolj
usmerjal v napad in razbitje politi~nega nasprotnika – dr`ave in Nata,
njunih predstavnikov, struktur in projektov. V 80. letih je pri{lo do
poskusa izgradnje zahodnoevropske gverilske fronte s francosko
Action Direct in italijanskimi Rde~imi brigadami, ki so napadali
voja{ko industrijske objekte. Fronta se je kmalu zlomila, “bila je bolj
korzet kot obogatena raz{iritev. Fronta je morala razpasti tudi zato,
ker je preve~ energije {lo za vzdr`evanje šprave’ linije. 8
Skratka, pozornost RAF-a je bila vedno bolj osredoto~ena na
lastno usposobljenost napada, pri ~emer je pri{lo do paradoksa,
ko je RAF svojo politiko vedno bolj izpeljeval iz strategij
nasprotnika.
To pa je imelo vsaj dve posledici: vse manj je bilo prostora za
diskusijo o “izgradnji” novih dru`benih/revolucionarnih/kolektivnih
struktur. Po drugi strani pa je zazrtost v napadanje in v usposobljenost
zanj neizprosno narekovala notranjo strukturo skupine, ki je postajala
vedno bolj voja{ka. Glede notranje organizacije so se o~itki s scene,
predvsem avtonomov, 9 konkretno dotikali “neemancipiranosti
RAF-a, ki je navznotraj teroristi~en, proti sebi in lastnim tovari{em,
in zaradi tega bolj usmerjen v ohranjanje obstoje~ih odnosov, kot na
nujnost njihovega uni~enja ... na njihovo hierarhi~no strukturo, na
fizi~no agresivnost v skupini, delitve na kader in pehoto ter mo~nih
razlik med posameznimi tovari{i ...” 10 Posledica tega je bila RAF-ova
izolacija znotraj radikalne levi~arske scene, kajti akcije RAF-ovega
revolucionarnega “kadra” so bile odmaknjene od dogajanja v dru`bi
in na levi~arski sceni. Zaradi izoliranosti je RAF ~estokrat napa~no
ocenil dru`bene konflikte, temu ustrezno pa so sledile napa~ne
sozapornikov ne bodo zamenjali. To ste morali
izvedeti od Brigitte Mohnhaupt pred letom 1977.
To je laž, kaj takšnega Brigitte nikoli ni rekla, kajti
takšnega načrta ni bilo.
Gospa Mohnhaupt je doslej o tem molčala. Toda
zakaj naj bi si gospa Helbing in gospa Albrecht kaj
takšnega izmislili?
Povsem enostavno: od kronskega pričevanja sta
hoteli iztržiti dobiček. Vsi, ki so izstopili iz RAF-a in
odšli v DDR, so jih po njihovem razkritju po padcu
U R B A N A G V E R I L A
Rif, Raf – Pafff
7 Ulrike Menhof je na
za~etku 70. let zapisala,
da, “proletariat ni
korumpiran s konzumom,
temve~ z antikomunizmom,
“in da mora biti
Izjava o osvoboditvi
Andreasa Baaderja
“razdeljena tudi dru-
`inam s {tevilnimi otroki,
v domove in proletarskim
`enskam”. (Ibid.)
8 Jungle World, {t. 18,
29.4.1998, Wir beenden
das Projekt, Die Abschiedserklärung
der RAF.
9 Glej str. 14.
10 Die Früchte des Zorns,
Band 1, str. 102.
zidu zasliševalci podkupili z obljubo o milejši kazni, če
se opredelijo o Stammheimu. To vem iz dokumentov
in izjav prič. Za državo je zelo pomembno, da je
dobila dozdevno zanesljive priče, ki so potrdile njeno
trditev o samomoru.
Prevedla Nina Kozinc
111