Untitled - Shrani.si

Amelia Kraigher
134
U R B A N A G V E R I L A
O prehodu iz kapitalizma v socializem ni bilo ve~ mogo~e razmi{ljati
na enak na~in kot v de`elah z diktaturo proletariata. “Pot v
socializem bo morala postati demokrati~ni proces. Delavski razred
bo lahko pridobival na veljavi in mo~i samo po miroljubni poti,
premiki bodo postali organski, zgodili pa se bodo lahko samo na
na~in zveze, povezovanja in sodelovanja,” je poudaril Togliatti.
To je bila prva prava “sanacija” spo{tovanja “samostojnih nacionalnih
poti v socializem”.
Za koalicijo KPI in PSI (socialisti) nastopi krizno obdobje. Socialisti
se za~nejo po~asi pribli`evati KD, tako se stranka dejansko prelevi
iz revolucionarne v reformisti~no stranko. Levica, predvsem KPI, pa
takoj po XX. kongresu KPSZ do`ivi nepri~akovane pretrese.
VIII. kongres KPI se je v zgodovino zapisal kot pomemben mejnik, ki
je spro`il razpad KPI. Na skrajni levi strani se v stranki za~ne prebujati
novi ekstremizem “leve levice”, t. i. “nova levica”, ki krene po poti
neostalinistov. Ta obto`i KPI, da je z “italijansko potjo k socializmu”
izdala diktaturo proletariata, v revizionizmu KPI pa zasluti pravega
sovra`nika revolucije.
Dva pogleda na svet, KPI in oboro`eni boj, temeljita na razli~nih
politi~nih vizijah in na razli~nih analizah kapitalisti~nega sistema.
Raniero Panzieri, ustanovitelj revije “Quaderni Rossi” (1961–1967),
postavi v letih 1960–63 hipotezo o velikem “kapitalisti~nem na~rtu”.
Po njegovih besedah je to natan~en strate{ki na~rt vlade, ki ho~e
delavsko gibanje zapreti v kletko. “Vsak tip demokrati~nega razvoja,
vsako upanje v mo~ politi~nih reform italijanskega kapitalizma, so
samo krinka, ki pomaga odvrniti mno`ice od konkretnega cilja:
revolucije in delavske demokracije.”
Petdeseta leta v Italiji so leta velikih ekonomskih in politi~nih
sprememb. De`ela se iz prete`no agrarne pospe{eno spreminja v
industrijsko de`elo, pode`elje se prazni, mesta se spreminjajo v
moderne metropole. Val migracij je prevelik: brezposelnost nara{~a,
tako da v za~etku 60. let brezposelnost dose`e tedaj vrtoglavo
{tevilko dva milijona.
Leto 1960 je zaznamovano s prvimi znaki premikov znotraj
delavskih gibanj. Italija do`ivlja prve javne manifestacije sindikatov,
na ulice pa se prvi~ podajo tudi neorganizirani, nesindikalizirani in
“nepolitizirani” delavci in mladina industrializiranega severa, ki
zahtevajo izbolj{anje te`kih delovnih razmer, skraj{anje delovnega
~asa in ve~ prostega ~asa. Italija se prvi~ po veliki moriji 2. svetovne
vojne soo~i z delavcem, ki zahteva ve~je pravice in zavra~a delo v
neurejenih razmerah.
Takrat padejo prve `rtve v vrstah “militantnih komunistov”. Upor
proti dr`avi postane popularen. Delavci doka`ejo, da jim ni vseeno in
da so lahko oni tisti, ki bdijo nad odlo~itvami svoje vlade, da znajo
izraziti svoje mnenje tudi zunaj organizacij, sindikatov in strank. KPI
dobi vlogo, ki se bo kaj kmalu pokazala kot vse bolj kontradiktorna:
je legalna stranka, ki je hkrati tudi edini predstavnik mno`i~nih