Untitled - Shrani.si

Italiano – neofa{isti] v slogu “proletarske
zasedbe” sovra`nikovega sede`a. Vse prisotne
smo, kot simbolno dejanje proti oblasti, zvezali
z gro`njo: “Tudi doma se ne sme{ po~utiti
varnega.” Na sede`u organizacije sta bili dve
osebi oboro`eni, kar ni bilo predvideno. Pri{lo
je do streljanja, med katerim sta bila oba
ustreljena. Pri tej akciji sem imela zgolj stransko
vlogo, vendar je bil to zame hud udarec, ker
nisem pri~akovala sre~anja s smrtjo. Govorila
sem si, da je odgovornost skupinska, predvsem
pa je bilo mo~no opravi~ilo to, da sta bili `rtvi
dva fa{ista. V gibanju okoli mene ni bilo sli{ati
ni~esar. Nih~e ni imel moralnega govora. V
ma{~evalnem letaku smo napisali: “Tega
nismo `eleli, vendar sta bila oba fa{ista.”
Fa{izem je bil absolutni sovra`nik, ki je legitimiral
uporabo nasilja. Kot Rde~e brigade smo
ravnali tako, ker so bile tak{ne okoli{~ine in
vzdu{je.
S to akcijo sem tvegala, da bom prepoznana.
Razmi{ljati pri~nem, da je nemogo~e
nadaljevati z “dvojno militantnostjo”: z `enskim
kolektivom in brigadisti~no militantnostjo.
V letih feminizma je postal odnos z mojo
mamo zelo tesen. Spominjam se, kako me je
~akala s svojim kozarcem `ganja, ko sem
prihajala domov tudi ob dveh zjutraj. Tedaj se
je vklju~ila v mojo feministi~no izku{njo, ne v
militantnem pomenu, ampak v nekaterih
neformalnih trenutkih.
Zame je izku{nja s feminizmom zelo
povezana s sre~nim obdobjem z mojo mamo:
kakor zame, je bil sre~en tudi zanjo. Nato se je
vsa stvar obrnila proti njej, kajti moj odhod jo
je strl ...
Ob odhodu sem rekla mami: “Odhajam za
mesec dni”; vendar sem jo morala objeti na
nek poseben na~in, ki se je zdel kot nekak{na
prevara.
Ponovno sem jo videla {ele po {estih letih,
med kolokviji v zaporu, po moji prvi aretaciji.
15–20 dni po vesti, da ima mama raka in da
je zelo slaba, sem zbe`ala; ob drugi aretaciji
sem se bala, da bo to zanjo zelo hud udarec ...
nisem vedela, da je umrla dva meseca pred
tem.
Intervju s Susanno Ronconi
Izbira ilegale je zelo hitra. To izbiro seveda
predpostavlja tveganje, da bi bila prepoznana
in slu`i kot izgovor oziroma pretveza, ki
pospe{i neko izbiro v `ivljenju, tisto globalne
in totalne razse`nosti militantnosti. Mislim, da
bolj kot zgodovinskim in politi~nim motivom
to ustreza nekaterim osebnim zna~ilnostim,
ki so seveda pod vplivom razmer. Ta igra
nekak{ne herojske koncepcije militantnosti
je morda nujna, ko gre za politi~no in eti~no
radikalno izbiro, ki vklju~uje uporabo nasilja.
^e ta izbira ni vklju~ena v nek mo~an kontekst,
jo je te`ko narediti. ^eprav sem `elela prese~i
sivino vsakdanjika, ki mi jo je ponujala `enska
politika, mi je manjkala ta totalna in herojska
razse`nost.
Spominjam se, da je bila zadnja stvar, ki
sem se je udele`ila, preden sem izginila iz
prej{njega `ivljenja, neko `ensko zborovanje.
Cel ~as sem jokala, v tesnobi vsega, kar sem
pu{~ala za seboj, del mene, ki sem ga pu{~ala
tam. Kljub temu sem bila zelo odlo~ena;
v `enski militantnosti nisem na{la vseh odgovorov
na politi~na in dru`bena vpra{anja,
ki sem si jih postavljala, na vpra{anje oblasti ...
LOREDANA:
Tako kot ti, tudi nekatere druge tovari{ice
izjavljajo, da imajo dovolj na{ega “neskon~nega
blebetanja med `enskami”. Zanje samozavedanje,
“lo~itev”, ni prehodna potreba
izklju~no `enskega gibanja, ki kot izgradnja,
za~en{i pri sebi, i{~e niz ustaljene identitete
med biologijo in zgodovino, material, kako
biti “druga~na”.
Nekatere tovari{ice priznavajo, da se jim
mudi, da jih je groza vsakdanjosti. Kot obsodba
vsakdanjosti s strani `ensk. Govorijo o prednosti
razrednega boja, frontalnega spopada, o tem,
kako postati oboro`ena avantgarda proletariata,
o eksemplarnih potezah, gverili. Osvoboditev
`ensk je prelo`ena na “kasneje”.
Razprave so gore~e in zmedene. Posku{am
najti sledi: vemo, da je v nas veliko nasilja in
agresivnosti, ki jo je potrebno razvozlati, da bi
lahko razumele in spremenile na{o realnost.
V vsaki na{i zgodbi, pa tudi v ve~ini vseh
`ensk, ima pomembno mesto prejeto in zatrto,
U R B A N A G V E R I L A
163