You also want an ePaper? Increase the reach of your titles
YUMPU automatically turns print PDFs into web optimized ePapers that Google loves.
apropriacija narave – ta ideolo{ka metafora kapitalisti~nega trga in<br />
primitivne akumulacije – se mora podvre~i nujnosti dru`bene in<br />
dr`avne organizacije tokov vrednosti.” Tako je “kreativnost podvr-<br />
`ena dru`benemu redu – vrednost je podvr`ena prese`ni vrednosti.”<br />
(Negri 1982, 216)<br />
Velika me{~anska filozofija (Descartes, Hobbes, Rousseau,<br />
Hegel) uvede krizo v spontan razvoj tr`nega kapitalizma. Za njih<br />
apropriacija vedno predpostavlja dialekti~no mediacijo (posredovanje)<br />
oblasti, ki ji je zunanja. S tem se vzpostavi “finalizem, ki je<br />
druga~en, vendar ni~ manj u~inkovit od tradicionalnega finalizma<br />
teologije: dvoumnost strasti se spremeni v mediacijsko prakso<br />
apropriacije, apropriacija v shemo postavitve dru`benega reda, ki<br />
jo naddolo~a” (Negri 1982, 216). Filozofija 17. stoletja je sprejela za<br />
svoj cilj ohranitev linearnosti razvoja. Ta cilj pa je po intervenciji<br />
krize bilo mogo~e dose~i le preko posredovanja (mediacije) in<br />
preko naddolo~itve komande. Rezultat je ponovna vzpostavitev<br />
finalizma, restavracija transcendence. Rezultat teolo{kega kartezijanstva<br />
in politi~nega hobbe<strong>si</strong>zma je lo~itev med produkcijo in<br />
konstitucijo, med dru`bo in dr`avo. (Negri 1982, 30)<br />
Hipostaza kot metoda<br />
Odgovor na krizo, ki ga poda sublimen (liberalen) tok moderne<br />
politi~ne misli, proizvede odlo~ilno ideolo{ko potezo: “<strong>si</strong>mulacijo<br />
politi~nega odnosa, ki je zgodovinsko do`ivet kot kriza predhodnega<br />
revolucionarnega razvoja. To gre vse do tega, da se sam revolucionarni<br />
razvoj, slavna ofenziva apropriacije humanizma in renesanse,<br />
smatra kot stanje vojne, kot dru`ba prirodnega na<strong>si</strong>lja, katerega se je<br />
potrebno osvoboditi: kriza razvoja je projicirana na genezo”. (Negri<br />
1982, 61) Koncept krize in odgovor nanjo je trenutek rojstva moderne<br />
liberalne politi~ne misli in mesto njene izvorne kontaminacije ter<br />
paradoksa, v katerega je ujeta. Ta konstitutivna hiba je metoda<br />
hipostaziranja, ki je izum naravnopravne tradicije s Hobbesom na<br />
~elu. Naravno stanje je pri slednjem logi~na hipoteza, ki jo postavi na<br />
osnovi konkretnega zgodovinskega trenutka, ki smo ga ozna~ili kot<br />
krizo. Hipostaza kot temeljna metoda konstitucije, ki se je razvila v<br />
liberalni politi~ni misli, pomeni torej prevod ali projekcijo nekega<br />
konkretnega zgodovinskega trenutka ali dose`ka v predpostavko.<br />
Ta konkretni zgodovinski trenutek je lahko primarna akumulacija<br />
(npr. Hobbes) ali pa v novej{ih variantah izku{nja ameri{ke revolucije<br />
(npr. hermenevtika Arendtove in Rawlsa) 7 . In v tovrstnem obratu je<br />
izvor totalnosti moderne misli, ki “rekla<strong>si</strong>ficira elemente konkretne<br />
zgodovine in jih oblikuje v funkcionalni kro`nosti komande” (Negri<br />
1989, 158).<br />
In v ~em je paradoks? Moderna politi~na misel in teorija moderne<br />
dr`ave se pona{ata s sekularizacijo, ki pomeni v prvi vrsti antifina-<br />
Politi~na teorija terorizma<br />
7 Pri tem ne gre ve~ le za<br />
hibo, temve~ za pravo<br />
perverzijo “deklarirane<br />
levice in levi~arjev”, ki so<br />
danes ujetniki tovrstnega<br />
hermenevti~nega mehanizma<br />
in s tem zagovorniki<br />
povojnega statusa<br />
quo, ki je zacementiral<br />
hegemonijo zmagovalcev<br />
(oz. zmagovalke). V<br />
osramo~enosti in pomanjkanju<br />
alternative<br />
je “DeGaullovstvo”<br />
(slovenske) deklarirane<br />
levice naravnost neokusno.<br />
T E R O R I J A<br />
65
Change language