Untitled - Shrani.si

Ricard Jordana
202
3. Ljudstvo, ki so ga naplahtali z nacionalno dr`avo
Za razliko od podobno velikih ljudstev, ki `ivijo v Srednji Evropi,
kot npr. ^ehi, Slovaki, Mad`ari ali Slovenci, so Baski vklenjeni med
dve biv{i cesarstvi in brez podobno velikih sosedov, s katerimi bi se
lahko strate{ko povezali. V Franciji, mo~nej{i od obeh dr`av, ki se
izogibata vpra{anju baskovskega okro`ja, in zibelki ideje o “eni
dr`avi – enem narodu – enem jeziku”, je v 70-ih in 80-ih letih
baskovsko nezadovoljstvo doseglo vrh z nastopom Iparretarraka.
Podobno kot Bretonija in druge obrobne regije, je tudi francosko
baskovsko obmo~je siroma{na pokrajina, ki `e po tradiciji oskrbuje
osrednjo francosko dr`avo z duhovniki, `andarji in topovsko hrano.
Pri mladih ljudeh je gibanje za kulturno zavednost pognalo korenine
{ele kot posledica {tudentskega upora maja 1968. Med {tevilnimi
drugimi “minornimi” zadevami je nova levica ponovno odkrila
“notranje kolonije” in “narodnostne manj{ine”, komunisti~na partija
pa je oprezno razgalila skrajni nacionalizem. Take zadeve so bile
desetletja ekskluzivna domena katoli{ke cerkve in francoske desnice.
Po letu 1870, ko je 3. republika uveljavila zakon o obveznem {olanju,
sta se samostojno anga`irali v “Kulturkampfu” proti francoski dr`avi.
Poleg {olske prisotnosti je postalo obvezno tudi u~enje franco{~ine,
celo v oddaljenih predelih, kjer franco{~ino komajda kdo razume,
kot na primer v baskovskem okro`ju. Sprejeli niso nikakr{nih ukrepov,
ki bi poskrbeli za potrebe izklju~no baskovsko govore~ih otrok.
Osnovna misel ni bilo u~enje franco{~ine, ampak izkoreninjenje
baskov{~ine, katalon{~ine, okcitan{~ine, breton{~ine, flam{~ine,
nem{~ine in italijan{~ine. Od takrat naprej so imeli nativni govorci
baskovski jezik za prirojeno stigmo reve`ev, kmetov in ribi~ev, ki so
postali o~itna tar~a vseh sort “irskih” {al, kadar so jih vpoklicali k prav
tako obveznemu slu`enju v francoski armadi.
Stoletje pozneje je vse skupaj obrnila na glavo kriza, ki jo je
do`ivela 5. republika po maju l968. Govoriti baskovsko in se zavedati
lastnih baskovskih korenin, ni bil ve~ znak vdanosti katoli{kim in
konservativnim principom, niti sramoten hendikep. Namesto tega je
med mladimi, ki bi {e pred nekaj leti raje umrli, kot pa ta jezik javno
govorili, pri{lo tako vedenje `e kar v modo. Trmasto nasprotovanje
francoske dr`ave, da bi baskovskemu ljudstvu v Franciji priznala
sploh kakr{en koli status – francoskim Baskom, za razliko od drugih
manj{in in kljub mnogovrstnim volilnim obljubam francoskih politikov,
vse do danes {e ni uspelo dobiti svojega lastnega “départementa”,
ki bi se vsaj v grobem pokrival z mejami baskov{~ino govore~ega
podro~ja – je kon~no pripeljalo do rojstva Iparretarraka, “Tistih s
severa”, oboro`ene organizacije, ki je posku{ala kopirati sloves ETE
in z bomba{kimi pridigami dose~i neodvisnost od Francije.
V nasprotju z ETO je bil Iparretarrak brez ozadja upora in boja
proti splo{no osovra`enemu fa{isti~nemu re`imu, pa tudi podpore
z daljnose`nimi osnovami, ki bi se {irile po mo~no politiziranem
N A R O D N O O S V O B O D I L N I B O J