Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
ecenzije<br />
družbami. Seveda pa je raznolikost človeških<br />
družb hudo dvomljiva zadeva, predvsem zato,<br />
ker o njej lahko govorimo le v zelo kratkem času<br />
znane človeške zgodovine, kaj pa se je dogajalo<br />
pred milijoni let, ko so po afriški savani (ali tudi<br />
drugod?) hodili prvi hominidi, pa ne vedo danes<br />
ne biologi ne družboslovci. Gre skratka za kla<strong>si</strong>čno<br />
vprašanje natura versus nurtura oziroma v<br />
konkretnem primeru, ali so kulturne variable človeške<br />
vrste genetsko kodirane ali pa zgolj priučene.<br />
Kuper na tej točki na pomoč pokliče imunologa<br />
Petra Medawarja, ki je, potem ko se je<br />
izkazalo, da kulturne evolucije ni mogoče interpretirati<br />
v Darwinovih terminih, predlagal, naj se<br />
vrnemo k Lamarcku, ki je vendarle imel prav, a<br />
ne o evoluciji pač pa o razvoju človeške kulture.<br />
Kajpada pa pri dilemi narava ali kultura ni mogoče<br />
mimo Darwinove povratne zanke, torej da je,<br />
poenostavljeno po Kuperju, razvoj možganov<br />
vplival na razvoj jezika in izdelovanje orodja, to<br />
pa je spet vplivalo na razvoj možganov.<br />
Kuperjevo opisovanje polemike med biologijo<br />
na eni in družboslovno-humanističnimi znanostmi<br />
na drugi strani, je precej zmedeno, ne<strong>si</strong>stematično<br />
in polno spodrsljajev. Zdi se, da nekako še<br />
sam ne verjame preveč v argumente družboslovcev<br />
in humanistov, da pa <strong>si</strong> tega nekako ne upa<br />
priznati, zaradi česar je prvi del Izbranega prvaka<br />
<strong>si</strong>cer zanimivo, a zavajajoče branje, saj bralcu<br />
ne ponuja možnosti, da bi sam poskušal izluščiti<br />
racionalno jedro obeh stališč oziroma, drugače<br />
rečeno, Kuper se strinja z obema stranema, kar<br />
pač ni posebej dobro stališče. Še posebej, ker se<br />
je pri nizanju bioloških argumentov omejil le na<br />
radikalnejše avtorje, ki jim ni zoperstavil stališč<br />
njihovih bolj umirjenih kolegov, denima Stephena<br />
Jaya Goulda.<br />
Potem ko se nekako le pretolče skozi polemično<br />
goščavo človekove biološke na eni in kulturne<br />
realnosti na drugi strani, se Kuper v nadaljevanju<br />
knjige obrne v mirnejše vode in se<br />
posveti zlasti nekakšni zgodovini preučevanja<br />
človeka in njegove kulture. Pripoveduje zgodbo<br />
o raziskovanju človeške evolucije in človeškega<br />
vedenja, o proučevanju opic in posku<strong>si</strong>h primerjalnih<br />
analiz vedenja in družbene organiziranosti<br />
prvakov in ljudi, zlasti lovsko-nabiralniških družb.<br />
346 Čitalnica<br />
Celo poglavje tako posveti stoletju iskanja človekovih<br />
prednikov in zgodovini tega iskanja, o<br />
čemer pa je na voljo kar nekaj odličnih knjig, ki<br />
jih navaja tudi sam Kuper (zlasti Readerjevo<br />
knjigo the Mis<strong>si</strong>ng Link in Lewinove Bones of<br />
Contestion), in ki bi jih bralec raje bral v originalu<br />
in ne skozi Kuperjevo, <strong>si</strong>cer korektno, interpretacijo.<br />
Branje pa postane zanimivejše, ko spregovori<br />
o lovsko-nabiralniških družbah, ki jih je tudi sam<br />
proučeval. Poudarja, da so te družbe v nasprotju<br />
s pričakovanji v težkih razmerah zelo uspešne in<br />
da je lov pravzaprav paradoksalna aktivnost, ki<br />
je nevarna in ne zagotavlja uspeha. Zato je treba<br />
resno pretehtati tezo Adrienne Zihlman, da je bilo<br />
prvo orodje neke vrste vreča za otroka, ki je ženski<br />
sprostila roke, da je lahko nabirala sadeže, medtem<br />
ko je orožje sekundarna iznajdba, kar je<br />
bržkone v skladu z ugotovitvami, da so bili človekovi<br />
predniki bolj mrhovinarji kot lovci. Od vreče<br />
oziroma priprave za prenašanje otroka do<br />
primarnosti družinske enote mati – otrok pa ni<br />
več daleč, še posebej, če drži, da med sesalci<br />
prevladuje vzorec, ki zahteva, da pripadniki enega<br />
spola iste generacije zapustijo skupino. Običajno<br />
so to samci, s čimer naj bi se preprečevala notranja<br />
ploditev (ti argumenti niso najbolj prepričljivi<br />
in so bili v tej reviji že kritizirani). Bolj zanimiva pa<br />
je teza, da je za uspešno reprodukcijo izjemno<br />
pomembna prehrana, kar še posebej velja za<br />
samice, ki s tem, da ostanejo v poznanem okolju,<br />
lažje najdejo hrano, zaradi poznavanja življenjskega<br />
okolja pa se tudi laže izogibajo plenilcem,<br />
ki bi jih pri selitvah lahko zelo ogrožali.<br />
Kuper tudi opozarja, da ne moremo neposredno<br />
primerjati družbenih sestavov pri človeku<br />
podobnih opicah in človeku. Pri slednjem namreč<br />
velja, da edini med prvaki vse življenje ohranja<br />
vezi med krvnimi sorodniki, čeprav je takšna teza<br />
malce vprašljiva, saj je Jane Goodall v svojem<br />
opazovanju šimpanzov v Gombeju lepo opazila<br />
pogosto sorodstveno solidarnost, zlasti med materami<br />
in njihovimi otroki, pa tudi med otroki samimi<br />
(denimo <strong>si</strong>novi in hčerami stare Flo), kar<br />
priča, da je zgornjo tezo treba revidirati vsaj tako,<br />
da je človekova posebnost ohranjanje vezi tudi<br />
po patriliniji in ne le po matriliniji. Pa tudi takšna<br />
teza je lahko ob nekaterih etnografskih opi<strong>si</strong>h
Change language