Untitled - Shrani.si

deluje po marketin{ki logiki. Postmoderna dr`ava je v kro`enju
svojih konstitutivnih elementov najbolj dovr{ena demokracija.
Avtonomija dr`ave in politike je totalna in ni ve~ nikakr{ne dialektike
med materialno in formalno konstitucijo.
Temeljni paradoks postmoderne dr`ave je v tem, da “hegemonija
civilne dru`be slu`i v odsotnosti same civilne dru`be.” (Hardt in
Negri 1994, 269). Razvoj moderne misli in dr`ave je pripeljal do
“subsumpcije dru`be v dr`avo” (Hardt in Negri 1994, 257). “Kar je
subsumirano, je v resnici simulaker dru`be, ki ga proizvaja dr`ava
sama. Dr`ava ne potrebuje ve~ posredovalnih mehanizmov legitimacije
in discipliniranja: antagonizmi so odsotni (ali nevidni) in
legitimacija je postala tavtologija. Dr`ava realne subsumpcije ni ve~
zainteresirana za posredovanje, temve~ za lo~itev (separacijo).
Institucije civilne dru`be, kot kraj dru`bene dialektike, na ta na~in
postopoma izgubljajo svoj pomen. Izginila je civilna dru`ba in ne
dr`ava.” (Hardt in Negri 1994, 259)
Neoliberalna revolucija, ki je dosegla svoj vrh v osemdesetih in
na za~etku devetdesetih letih, je nastopala pod ideolo{kim geslom
o {ibki dr`avi. V resnici pa se je v tem ~asu dr`ava le {e okrepila, in
to predvsem na podro~ju represije. Dr`ava se je zreducirala na svoje
bistvo, na policijo. Prehod od Rechtsstaat k Polizeistaat. Tendenca
krepitve dr`ave, v nasprotju z ideolo{kim razgla{anjem njene okrnitve,
je vidna tudi v intervenciji moralne planske dr`ave, moralne
dr`ave blaginje (primer reaganizma). Navidez dva nasprotna pola
(eden izklju~uje, drugi pa vklju~uje), ki pa sta temeljni dolo~ilnici
postmoderne dr`ave. Dr`ava kot avtonomen samoregulirajo~i in
samoproizvajajo~i avtomat vzpostavlja ~vrsto plavo (policijsko)
linijo, ki prepre~uje vstop inputov, ki so konfliktni in ki bi lahko
povzro~ili destabilizacijo sistema. “Metoda izogiba implicitno nosi
postmoderno Polizeiwissenschaft, ki u~inkovito, v prakti~nih izrazih,
abstrahira sistem od polja potencialnih konfliktov in mu s tem omogo~a
upravljanje u~inkovitih, vodljivih dru`b” (Hardt in Negri 1994,
239). Eksplozija geta in getoizacija celotnih svetovnih obmo~ij na
eni in popolnoma konformna in pacifizirana dru`ba na drugi strani.
Med obema pa poteka permanentna vojna. Logi~na posledica je
ekstremna paranoja sistema, ki neprestano lansira vojne proti
notranjemu ali zunanjemu sovra`niku, proti vsakr{nemu
“nerazumnemu pluralizmu”. 11
Alternativa v moderni: konstitucija mo~i
Moderna pa ni enotna. Znotraj nje in proti njej, skozi boje se je
razvila alternativa. Za razvoj moderne politi~ne misli je klju~no
vpra{anje antagonizmov. Temeljno in dolo~ujo~e vpra{anje, ki
so si ga postavljali moderni politi~ni misleci, je vpra{anje narave
antagonizmov in vpra{anje odgovora nanje, odgovora na krizo.
“Posve~en” 12 tok moderne vrednoti antagonizme kot ru{ilne
Politi~na teorija terorizma
11 Pri~e smo pravi inflaciji
vojn, ki jih sistem vojuje
proti sovra`nikom. Vojne
proti kriminalu, proti drogam,
proti spolnim deliktom,
proti brezvestnim
voznikom, proti imigrantom,
proti skrajne`em,
proti teroristom, fundamentalistom
ipd. V teh
vojnah igrajo klju~no
vlogo mediji, kar ka`e
na pomen novih komunikacijskih
procesov t.i.
informacijske dru`be v
oblikovanju dru`benega
simulakra, ki je lahko
vodljiv in upravljiv.
12 Tezo o dveh tokovih
moderne oziroma o
radikalnih alternativah
moderne metafizike je
razvil Negri. Še posebej
v L’anomalie sauvage
(1982) in v Le pouvoir
constituant (1997).
T E R O R I J A
69