Create successful ePaper yourself
Turn your PDF publications into a flip-book with our unique Google optimized e-Paper software.
ecenzije<br />
spisov, ki obravnavajo pet aspektov, s katerih je bil<br />
v devetnajstem stoletju voden diskurz o fotografiji.<br />
Prvo poglavje raziskuje izvore diskurza o fotografiji,<br />
drugo razpravlja o fotografiji in moderni v misli<br />
devetnajstega stoletja, tretje o odnosu med fotografijo<br />
in umetnostjo ter fotografijo in družbo, četrto<br />
o razmerju med fotografijo, izobrazbo za množice<br />
in množično kulturo, peto pa govori o skušnjavah<br />
modernosti oziroma modernizacije.<br />
V prvem poglavju Warnerjeva pokaže, da sta<br />
bili na začetku diskurza o fotografiji pomembni<br />
predvsem dve temi: prvič, pisanje zgodovine<br />
fotografije in, drugič, iskanje njenih izvorov, ob<br />
tem pa debata o razmerju med fotografskim posnetkom<br />
stvarnosti in stvarnostjo samo. Pokaže<br />
se, da so bile zgodovine fotografije in njenega<br />
izvora v devetnajstem stoletju izkrivljene vsaj iz<br />
dveh razlogov. Prvi je izhajal iz, kot pravi avtorica,<br />
praktičnega linearnega pojmovanja zgodovine<br />
kot sosledja dogodkov. Zgodovina fotografije je<br />
po tem pojmovanju sestavljena iz dogodkov –<br />
tehnoloških inovacij, ki so <strong>si</strong> sledili zaporedoma,<br />
krona teh dogodkov pa je bilo odkritje fotografije,<br />
ki se pripisuje Francozu Daguerru. Če parafraziramo<br />
zgodovinarje devetnajstega stoletja, je<br />
zgodovino fotografije mogoče zapisati takole:<br />
camera obscura plus fotokemija plus napredek<br />
je enako fotografija. Vendar, kot dokaže avtorica,<br />
taka formula ne more biti veljavna kot formula<br />
razvoja fotografije, saj ne camera obscura in ne<br />
fotokemični postopki vnaprej ne določajo nujno<br />
izuma fotoaparata. Zgodovina ni linearna na tak<br />
način. Začetek devetnajstega stoletja v cameri<br />
obscuri, ki je bila takrat že star izum, ni samoumevno<br />
videl naprave, s pomočjo katere bi lahko<br />
ohranili sliko. Tudi Daguerre ni nikoli zapisal, da<br />
je fik<strong>si</strong>ranje slike camere obscure njegov cilj. Kot<br />
ugotavlja Warnerjeva je postala camera obscura<br />
predhodnica fotografije šele potem, ko so bili fotografski<br />
postopki že poznani. Obstajala je pač<br />
potreba po enostavni zgodovini fotografije, zapisani<br />
v karseda razburljivi zgodbi. Drug vzrok<br />
izkrivljanja zgodovine fotografije je bil političen.<br />
Kazal se je v zmanjševanju pomena drugih dveh<br />
pionirjev fotografije, Francoza Josepha Niepceja<br />
in Britanca Henryja Fox Talbota. Kot pokaže avtorica<br />
so zgodovinarji fotografije v devetnajstem<br />
342 Čitalnica<br />
stoletju prvega zanemarjali, ker je svoje znanje<br />
predal Daguerru. Lovorik tako ni bilo treba deliti<br />
med dva posameznika in mit o genialnem posamezniku,<br />
ki je izumil fotografijo, se je lahko rodil.<br />
In kar je bilo za takratne zgodovinarje morda<br />
najpomembneje – ta posameznik je bil Francoz.<br />
Talbota so zamolčali prav zato. Zgodnji zgodovinarji<br />
fotografije, večinoma Francozi, zaradi takratne<br />
francoske anglofobije Britanca niso mogli okronati<br />
s soavtorstvom pri tako pomembnem izumu.<br />
Poleg zgodovine fotografije se avtorica tu dotakne<br />
še vprašanja objektivnosti fotografije, pri<br />
katerem močno preseže časovni okvir knjige, ki<br />
naj bi obravnavala predvsem devetnajsto stoletje.<br />
Povzame tako zgodnja pojmovanja fotografije<br />
kot mehaničnega odtisa narave, kar naj bi<br />
bil dokaz za njeno objektivnost, pa vse do Baudrillardove<br />
nocije <strong>si</strong>mulakra. Opozori tudi, da se je<br />
fokus diskurza o fotografiji premaknil. V njegovih<br />
začetkih o replikabilnosti, možnosti neomejenega<br />
števila kopij, kot tisti lastnosti fotografije, ki ima<br />
največje družbene implikacije, ni bila namenjena<br />
pozornost in teža, kot jo je dobila v dvajsetih<br />
letih tega stoletja z Walterjem Benjaminom in<br />
njegovim Umetniškim delom v času mehanske<br />
reprodukcije.<br />
V naslednjih poglavjih avtorico bolj zanimajo<br />
razprave devetnajstega stoletja o posledicah, ki<br />
jih je pustila fotografija v takratni družbi. Najprej<br />
se loti teze, da je bila fotografija v tistem času<br />
metafora za modernost. Še več – pokaže, da je<br />
bila zgodba o nastanku fotografije pravi modernistični<br />
mit, ovit v tančico magije in skrivnostnosti,<br />
ki je ustezal predstavam devetnajstega stoletja o<br />
genialnosti in ustvarjalnosti – o skrivnostni <strong>si</strong>li<br />
napredka.<br />
Toda kljub temu, da je fotografija hitro postala<br />
<strong>si</strong>mbol napredka tega obdobja, ji v njenih začetkih<br />
kritiki niso priznavali statusa umetnosti.<br />
Vzrokov za to je več. Warnerjeva ugotavlja, da se<br />
je v drugi polovici devetnajstega stoletja zelo malo<br />
kritikov usmerilo zgolj v obravnavo fotografskih<br />
praks, medtem ko je število fotografov naraščalo<br />
zelo hitro. Posledica je bila, da fotografska kritika<br />
dolgo ni razvila avtonomnega kategorialnega<br />
aparata in se je naslanjala na kriterije kritikov<br />
drugih umetnosti, predvsem slikarske. Kritiki so v
Change language